Tiskane izdaje
Spornega vodjo gradnje, kot so si ga zamislili arhitekti, je predlagatelj gradbenega zakona pod pritiski gradbeno-inženirske naveze ročno izvrgel, a nezadovoljnežev s tem ni pomiril. Ob omembi normativnih sprememb se še vedno iskri, iz enega ali drugega tabora. Kdo si pravzaprav stoji nasproti? Arhitekti in inženirji? Projektantje in izvajalci? Investitorji in gradbinci? Odgovor je zavit v meglo.
Izvajalska stran, ki jo v večini sestavljajo inženirski kadri, v njihovem imenu pa se oglaša Zbor za oživitev gradbeništva ali katera od zbornic, s populističnimi gesli obračunava z arhitekti oziroma projektanti. Težke besede o vgrajevanju sistemske korupcije, izgubi delovnih mest v gradbeništvu, ki se je komaj spet začelo postavljati na noge, in grožnje s »hruškami pred parlamentom« ljudje zelo dobro razumejo in si jih zapomnijo.
Jasno, da arhitekti to jemljejo kot žalitev in kot usmerjeno medijsko gonjo. Debato želijo dvigniti na strokovno raven, pojasniti svojo vlogo in namere, a se povprečni bralec v razmeroma zapleteno stroko in podrobnosti ne poglablja. Na tehtnici javnega mnenja so tako v prednosti gradbinci, vprašanje, zakaj bi kdo rad bil in kdo ne sme biti v kateri od nadzorniških funkcij na gradbišču, pa je razvodenelo.
Nekaj tančic odstre pogled v preteklost. Rivalstvo med poklicema obstaja od nekdaj; inženirji imajo arhitekte za tehnično ne(u)sposob(lje)ne umetnike, ki jih ne bi smeli spustiti na gradbišče. Pred desetletji so jih izločili iz gradnje, češ da so skorumpirani, da vsiljujejo svoje izvajalce in dobavitelje in pobirajo provizijo. Kot pravi eden od poznavalcev, je bil resnični motiv – denarni tok, ki se vzpostavi v času gradnje. Kdor odloča o fazah gradnje, ima roko nad denarjem. Arhitekti kot projektanti v službi investitorja bi motili delitev kolača.
Tako je sistem omogočil tudi številne nespodobne povezave med nadzorniki, ki so bili lahko le inženirji gradbeništva, in izvajalci gradnje, vodene v glavnem iz istega ceha. Spremembe načrtov, materialov, dobaviteljev, cen, navzven opravičene kot racionalizacija, niso bile redkost, v resnici pa se je investicija podražila. Služili so izvajalci.
Zakon o graditvi objektov je leta 2004 vnaprejšnjo kriminalizacijo arhitektov odpravil in jih deloma spet vključil v proces gradnje. Njihove kompetence niso vprašljive, saj potrebna znanja pridobijo z dodatnim usposabljanjem. Sedanji zakonodajni postopek pa gradbinci občutijo kot novo nevarnost za vstop rivalov na velika vrata – kot vodij gradnje ali vodij investicije. Čemur se upirajo, ker bi izgubili privilegije.
Črne ovce so najbrž na obeh straneh, a tako za arhitekte kot za inženirje velja ista etika in morala. Nikogar ne gre vnaprej obsojati, vsem je treba dati priložnost. Zanesljivo pa je dvoje: kot kažejo primeri dobre prakse, do kakovostnih projektov, dobre izvedbe in večjega obsega investicij lahko pripelje izključno sodelovanje med udeleženci procesa, ne ločevanje. In drugič, investitor naj ima pri izbiri nadzornika – arhitekta ali inženirja – proste roke. Izbral bo tistega, ki dobro dela.
Ravs na gradbišču
Investitor naj ima pri izbiri nadzornika – arhitekta ali inženirja – proste roke.
Objavljeno
24. marec 2016 14.56
