Različnost pogleda

Kdor nadzira filmsko pripoved in z njo zgodbo, nadzira svet. Večinoma so to še vedno moški.

Objavljeno
14. januar 2020 19.29
Posodobljeno
14. januar 2020 19.35
Tako v splošni mantri po večji (spolni) raznolikosti med nominiranci za najprestižnejše nagrade ni toliko pomembna raznolikost pred kamero, kot tista za njo, je v nedavnem intervjuju za BBC izjavila ugandska režiserka Kemiyondo »Kemi« Coutinho. FOTO: Lucy Nicholson/Reuters
Čestitam, fantje! je cinično pripomnila igralka in producentka Issa Rae, ko je v ponedeljek napovedala imena nominirancev za oskarje v kategoriji za najboljšo režijo. Kot afroameriška filmarka se je povsem upravičeno počutila zapostavljeno. Kmalu po razglasitvi so se, kot je bilo pričakovati, usule kritike o ponovni moški prevladi v tej pomembni kategoriji. A zakaj je ta (za ženske) tako pomembna?

Pretežno moški člani filmske akademije so najbrž mislili, da bodo s kvotami opravili tako, da so šest nominacij, med njimi tudi dve prestižni, za najboljši film in najboljši scenarij, podelili svoji ljubljenki Greti Gerwig in Času deklištva, njeni adaptaciji ameriške klasike o štirih sestrah. Tema je nedvomno (še vedno) aktualna in dobra protiutež pretežno »moškim« zgodbam, ki prevladujejo med favoriti. Gerwigova nikakor ni osamljena. Kot soscenaristka filma 1917 je za scenarij nominirana Krysty Wilson-Cairns, dve pomembni nominaciji je prejela makedonska režiserka Tamara Kotevska za dokumentarec Dežela medu, prav tako se v različnih drugih kategorijah nasmihajo oskarji režiserkam filmov American Factory, The Edge of Democracy in For Sama. Islandska skladateljica Hildur Guðnadóttir pa je z glasbo za Jokerja v letošnji nagradni sezoni tako ali tako pometla s konkurenco.

Pa vseeno: prva – in edina ženska, ki je prejela oskarja za režijo v 92-letni zgodovini podeljevanja te najpomembnejše filmske nagrade, je bila leta 2009 Kathryn Bigelow za film Bombna misija. Naslednja, ki je bila v tej kategoriji sploh nominirana, je bila Gerwigova s prvencem Lady Bird leta 2018.

image
Greta Gerwig. FOTO: Mario Anzuoni/Reuters


Resda je režiserk precej manj kot režiserjev. A stanje se izboljšuje. Po raziskavi Univerze v Južni Kaliforniji so režiserke letos posnele deset odstotkov od sto najdobičkonosnejših filmov lanskega leta. Številka je za šest odstotkov višja kot leto pred tem. Zakaj je torej za režiserke ta kategorija kot neosvojljiva trdnjava in zakaj jo moški tako branijo?

Ena razlaga (ki se morda sliši kot teorija zarote, pa vendar) je nadzor. Kdor nadzira pripoved in z njo zgodbo, nadzira svet. Moški pogled zaznamuje percepcijo in odnos do zgodbe ter upodobljenih likov – konkretno ženskih likov. Pogosto so ženski liki v filmih objektivizirani, izražajo pogled moških na ženske, so stereotipizirani, kar posledično vpliva tudi na pogled žensk samih nase. Tako v splošni mantri po večji (spolni) raznolikosti med nominiranci za najprestižnejše nagrade ni toliko pomembna raznolikost pred kamero, kot tista za njo, je v nedavnem intervjuju za BBC izjavila ugandska režiserka Kemiyondo »Kemi« Coutinho. Raznolikost ni to, da po spolu in rasi različni ljudje igrajo vloge, kot so si jih zamislili belski moški, ampak je to, da ženske in moški vseh ras in z različnimi izkušnjami ter filmsko senzibiliteto dobijo priložnost, da izrazijo svoj pogled na svet.

Kot rečeno, gredo stvari menda na bolje. A vseeno ni odveč vsakokrat povzdigniti glasu.