Razvojna ideologija

Poseg v izjemne pokojnine in zaradi tega razburjanje javnosti, ki smo mu priča zadnje dneve, je le eden od dogodkov, ki si bodo sledili najmanj do jeseni. V tem času bodo tisti, ki se jim to še ni zgodilo, dojeli, kaj pomeni pred časom sprejeti varčevalni zakon in kaj konkretno pomeni kriza in reakcija države nanjo za njihov žep.

Da ukrep ni priljubljen in da buri duhove, ni nobeno presenečenje, danes so na vrsti pokojnine, ki jih – upravičeno ali ne – izplačuje proračun, in to predvsem tistim, ki so jih – upravičeno ali ne – kot državno rento prejeli za usluge ali privilegiran družbeni status. Torej predvsem policisti, ki jih je država v začetku devetdesetih iz političnih razlogov (kot kazen ali nagrado) pošiljala v predčasni pokoj. V tej skupini so tudi rentniki, zaposleni v nekdanji JLA.

Javni sektor, od plač javnih uslužbencev, neumnega varčevanja pri šolstvu, visokem šolstvu in raziskovanju do redukcije drugih socialnih in družinskih izdatkov, je že plačal ceno fiskalne konsolidacije, ki ji v tej fazi lahko mirno rečemo puščanje javnoizdatkovne krvi. Nekaj te krvi je slabe, ki jo je treba spustiti, pri drugih redukcijah pa gre za pohabljanje razvojnih potencialov države in trasiranje klientelističnega terena, za kar bo treba plačati – če že ne pred zgodovino – vsaj politično ceno.

Praksa izvajanja posega v izjemne pokojnine, ki niso upravičene z vplačanimi prispevki v pokojninsko blagajno, kaže, da bo peza varčevanja padla tudi na žrtve do pred kratkim še nerešenih sukcesijskih vprašanj nekdanje države. Ker gre za ukrep zoper nekaj deset tisoč ljudi, ki ga izvajajo pregovorno neučinkoviti slovenski birokratski mastodonti, se ob tem pišejo tudi nesrečne zgodbe. Takšna je recimo zgodba gospe, ki so ji pokojnino znižali ne zato, ker bi del prispevkov vplačevala v druge pokojninske blagajne držav bivše Jugoslavije, tega pa zdaj ne bo več kompenziral državni proračun, temveč zaradi tega, ker so ji lokalni birokrati ob rojstvu – po starših – vpisali drugo narodnost, zavod za pokojninsko zavarovanje pa to zdaj enači z drugje vplačanimi prispevki.

Poleg tega, da bo morala država oziroma vlada, ki jo vodi, odpraviti takšne in podobne krivice, jo zdaj čaka program gospodarske in zaposlitvene rasti, ki je nujni pogoj za vsaj začasno okrevanje sesute pokojninske blagajne in za to, da bi se izognili dodatnim redukcijam pokojnin. Izvesti ga mora v kontekstu razvojnih strukturnih reform, na prvem mestu trga dela in pokojninske reforme. Ob tem jo čaka prvovrstni spopad s sindikati, ki so ravno zaradi teh projektov porazili že prejšnjo koalicijo. To ji ne bo uspelo, če bo še naprej generirala kulturni boj kot sprevrženo tehnologijo kriznega vladanja. Če so revizionistične proslave, preimenovanje vojašnic, prepis zgodovine po klerikalnem nareku in poskusi interesnega plenilstva in kadrovanja iz najslabših časov LDS res prva prioriteta trenutne vladajoče koalicije, od kod bo vzela legitimnosti za pomembne razvojne projekte, ki so bolj kot kdaj prej odločilni za ponovno uspešno pot države in njenih subjektov?