Realne obljube za dostojne pokojnine?

Računati samo na gospodarstvo ob sedanjih demografskih trendih dolgoročno zelo verjetno ne bo dovolj.

Objavljeno
29. maj 2018 06.00
Posodobljeno
28. maj 2018 20.03
FOTO: Ridofranz/Getty Images/istockphoto
Upokojenci so tradicionalno najbolj disciplinirani del volilnega telesa in pravico, da na volilni dan oddajo svoj glas, najbolj dosledno uresničujejo. In imajo na to, kdo sedi v parlamentu in kdo sestavlja vlado, večji vpliv kot, denimo, mladi. Zato je pravzaprav zelo razumljivo, da si predsedniki velike večine strank, ki si želijo prihodnjo nedeljo čim boljši rezultat, podajajo kljuko Zveze društev upokojencev Slovenije. Hkrati so starejši od 65 let, predvsem ženske, skupina, pri kateri je tveganje revščine nadpovprečno v primerjavi s preostalo populacijo.

Kako vzdržen bo naš pokojninski sistem, je vprašanje, ki prej ali slej, neposredno ali posredno, zadeva prav vsakogar v družbi.

Danes je povprečna neto pokojnina v državi 640 evrov, povprečna pokojnina za 40 let pokojninske dobe 829 evrov neto, hkrati pa je samo 35 odstotkov starejših od 55 let še delovno aktivnih, kar nas uvršča na sam rep držav EU in OECD. Delež starejšega prebivalstva se pri nas povečuje hitreje kot v evropskem povprečju, izdatki za pokojnine se bodo, kažejo projekcije, v EU najbolj povečali prav v Sloveniji. Nezanemarljivo v tem kontekstu – glede na to, da naj bi bili v našem sistemu višina plače in pokojnine načeloma povezani – je tudi, da ima kar dve tretjini zaposlenih plačo, ki je nižja od povprečne. Ta je marca znašala 1083 evrov neto. To je neki statistični okvir, ki bi ga najbrž morale upoštevati stranke pri razmisleku, kako bodo zagotovili stabilen sistem in kolikor toliko dostojne pokojnine.

Če se ozremo še na trende in priporočila relevantnih mednarodnih organizacij, je nekoliko presenetljivo, a zgolj tri od desetih vprašanih strank – SD, SDS, SMC – izrecno govorijo o pripravah na reformo, saj naj bi bili odhodki za pokojnine, kot kažejo projekcije, stabilni do leta 2025. Vsakomur, ki vsaj bežno spremlja politiko, je znano, da se reforma ne pripravi čez noč in da je za dosego minimalnega soglasja socialnih partnerjev, kar si gotovo želi vsaka vlada, nujno usklajevanje, ki zna trajati. Zgolj SD in SMC sta navedli, da kot ukrepe za razvoj pokojninskega sistema vidita dvig dejanske upokojitvene starosti in podaljševanje delovne aktivnosti.

So pa stališča SMC nekoliko nedosledna glede na to, kako so poslanci stranke dejansko ravnali. Pišejo, da je pomembno, da se tistim, ki delajo, zagotovi dostojna pokojnina ter da mora obstajati sorazmernost med vplačanimi prispevki in prejemki iz pokojninskega sistema. Tisti s polnimi upokojitvenimi pogoji imajo zdaj zagotovljenih 500 evrov pokojnine. Hkrati pa je SMC podprl zakon o socialnovarstvenih prejemkih, ki varstveni dodatek, do katerega je upravičen vsakdo nad 63 oziroma 65 let, ki ga otroci ne morejo preživljati in čigar nepremičnina, če jo ima, ne sme presegat 120.000 evrov, zviša na 566 evrov.

V Levici, Listi Marjana Šarca in Desusu upokojitvene starosti ne bi zviševali, bi pa Levica zvišala prispevno stopnjo delodajalcev. Za kar pa, nedvomno, soglasja enega od socialnih partnerjev ne bi dobila nikoli, ne glede na to, kako je bilo pred letom 1996. Desus in Stranka Alenke Bratušek bi dvigala odmerni odstotek. NSi pa bi uvedel še en obvezen steber.

​Mnogi upajo na demografski rezervni sklad, ki pa si ga tudi različno zamišljajo.

Veliko strank pojasnjuje, da se je treba usmeriti v gospodarstvo, ker če mu bo šlo dobro in bodo delovna mesta z dodano vrednostjo, bodo tudi pokojnine dobre. Seveda bo ob večji zaposlenosti in boljših plačah več priliva v vse blagajne, a dolgoročno pri sedanjih demografskih trendih to zelo verjetno ne bo dovolj. Računati, da bo gospodarstvo vedno in še bolj raslo, pa je tudi malce naivno.

Pred volitvami je všečno obljubljati, da ne boš zaostroval pogojev. Vprašanje pa je, ali bo to tudi vzdržno.