Rentgen in ideološki okopi

Sodobne tehnologije imajo moč, da do neslutenih razsežnosti potencirajo vsako našo napako in slabost.

Objavljeno
16. junij 2018 06.00
Posodobljeno
15. junij 2018 20.54
FOTO: Jože Suhadolnik
Če ste na zgodbo o sporu med sodnikom Zobcem in pravosodnim policistom že pozabili, so mediji prejšnji teden poskrbeli za osvežitev spomina. Decembra lani je vrhovni sodnik Jan Zobec javnost opozoril na dogodek, ki ga je razumel kot policistov napad nase. Zobec je na vhodu na sodišče odkorakal mimo rentgena, nato naj bi od zadaj do njega pritekel varnostnik, ga osorno zgrabil za roko in zvlekel proti rentgenu. Sodnika je dogodek tako šokiral, da mu je bilo slabo. Ves pretresen je napovedal, da bo zaradi strahu do nadaljnjega ostajal kar doma.

Dogodek je takoj dobil politično razsežnost. Postavila so se vprašanja o odnosu med pravosodno policijo in vodstvi sodišč, odprla se je polemika o razmerju med sodno in izvršno vejo oblasti, pa o smiselnosti varnostih ukrepov in pristojnostih policije v kontekstu vse bolj vsiljive »družbe nadzora«. Skratka, navidezno minoren incident je sprožil cel niz razprav, ki so vsekakor relevantne za dileme sodobne družbe. Do tu nič nenavadnega.

Toda sodnik Zobec je ugledni predstavnik klasično liberalne, desnosredinske intelektualne sfere. Zgodba, ki se je dotikala kvečjemu varnostnih protokolov, pristojnosti pravosodne policije in profesionalnosti njenih pripadnikov ter pravic in dolžnosti sodnikov v razmerju do varnostnega aparata na sodiščih – pomembnih vprašanj, ki pa sama po sebi najbrž ne bi vzbudila zelo velikega zanimanja javnosti – je takoj postala priložnost za napihovanje moralne panike na ideološki podlagi. Znan kolumnist desničarskega tednika (nomina sunt odiosa) je zapisal, da je policist sodniku »lomil roke na hrbtu in ga pretepal«, nekdanji Zaresov minister Matej Lahovnik, ki je že več let neokonservativni poster boy, je šel še dlje in trdil, da so Zobca »zbili na tla«.

Skupina uglednih pravnikov, ki je te opise vzela za suho zlato, je zapisala, da je bilo dejanje policista »očitno absolutno in nespregledljivo nevzdržno, totalitarno, nasilniško, arbitrarno in zavržno – totalni eksces mentalitete in tehnike policijske države«.
Nato je v javnost prišel posnetek incidenta, ki so ga sodnikovi kolegi opisali kot »eksces totalitarizma in srednjeveškega nasilja z golim formalizmom«. Na njem je razločno videti, kako Zobec mimo vrste odkoraka skozi rentgen (ki očitno zapiska), na poziv policistov vihravo zamahne z roko in se odpravi dalje, nato policist mirno odkoraka za njim, pred dvigalom pospeši korak, sodnika prime pod roko in ga pospremi nazaj na varnostno točko; tik pred rentgenom se poskuša Zobec sunkovito otresti varnostnikove dlani, a nazadnje le stopi v vrsto z drugimi.

Posnetek, ki ga je (z dovoljenjem sodišča) predvajala nacionalka, je težko razumeti drugače kot spodbitje Zobčeve verzije dogodkov. Vse kaže, da je varnostnik ravnal z brezhibno profesionalnostjo; če se je kdo vedel neprimerno, je bil to Zobec, ki je pred televizijskim občinstvom obveljal za malenkostnega in nadutega, če že ne neresnicoljubnega.

image
Luka Lisjak Gabrijelčič. FOTO: Blaž Samec


Toda čeprav je posnetek povrnil dobro ime oklevetanemu policistu, ki je očitno le po najboljših močeh izvajal predpise, ki jih ni sam določil, ni bilo mogoče prezreti užitka, s katerim so se številni novinarji po objavi posnetka spravili nad vrhovnega sodnika. Čeprav je Zobec za polemiko, ki se je nazadnje obrnila proti njemu, s svojim pristranskim in samozagledanim opisom spora kriv predvsem sam, pa v detajlnem poročanju nekaterih mainstream medijev o sodnikovi zmoti ni bilo mogoče prezreti političnega motiva. Vrhovno in ustavno sodišče sta v zadnjih letih (kot sem se večkrat tudi sam dotaknil v svojih kolumnah) postala zelo pomembna politična akterja. Neljubi dogodek je postal priložnost za diskreditacijo strokovnega ugleda sodnika ter pravniških kolegov, ki so (po mojem mnenju prenagljeno) stopili na njegovo stran.

To so zaznali nekateri njegovi ideološki somišljeniki in se odzvali s priročno in zelo slovensko taktiko – zanikanjem očitnega. Nekdanji urednik Nove24 je vztrajal, češ da se na »posnetku jasno vidi, da je policist fizično odvzel prostost sodniku s profesionalnim prijemom. Levi novinarji tega očitno ne vidijo in stvar, ki je jasna, interpretirajo skozi ideološka očala. Neverjetno.«

Res, neverjetno. Oziroma, težko bi bilo verjetno v bolj normalni javni sferi in bolj sproščeni družbi. Toda v Sloveniji smo se žal že navadili, da vsak spor postane priložnost za ideološko obračunavanje, v katerem pomisleke, dvoumnosti in paradokse zmelje brutalna opozicija med »našimi« in »vašimi«. Črno-bela slika ne trpi nians.

Sodnika Zobca zelo spoštujem kot strokovnjaka in številne od pravnikov, ki so stopili v njegov bran, štejem med svoje prijatelje. Toda zgodba nam jasno pokaže, kako hitro lahko nagonska obramba somišljenikov, želja po rezkih stališčih brez omiljenih robov in slast do velikobesednih, epohalnih razlikovanj (»vladavina prava« proti »policijski državi«, »civilizacija« proti »totalitarnim refleksom«) v pogojih nazorske polarizacije privede do krivičnih sodb. Nič hudega sluteči posamezniki – »mali ljudje«, ki nimajo dostopa do javnih občil – lahko hitro postanejo civilne žrtve permanentnega ideološkega spopada, ki ima zelo malo skupnega z resnično, vsakodnevno in pogosto banalno razsežnostjo spora, v katerem so se znašli.

Sodobne tehnologije imajo moč, da do neslutenih razsežnosti potencirajo vsako našo napako in slabost. Spori, ki bi v preteklosti ostali omejeni na ozke sfere in bi se lahko razrešili v razumni mediaciji, postanejo bojno polje nacionalnih polemik. Ta dinamika ima moč, da ne le zagreni, ampak uniči življenje vpletenim. V polarizirani družbi, kot je naša, bi zato potrebovali več previdnosti pri njihovem komentiranju – skeptična pozornost do detajlov ne omogoča le bolj niansiranih sodb, temveč vse udeležence ščiti pred negativnimi potezami naših lastnih značajev.