Reševanje sveta
Združba G20 mora vztrajati pri zahodnih civilizacijskih vrednotah.
Izkušenemu vodstvu nemške kanclerke Angele Merkel je pripisati zasluge, da je organizacija najpomembnejših in najvplivnejših držav sveta G20 sploh preživela pravkar končani vrh v Hamburgu. Pa ne zaradi nasilnih protestnikov, čeprav se bodo morale razvite demokracije spoprijeti tudi z njimi: »kraval turizem« s požigi, razbijanjem in celo laserskim ciljanjem pilotov policijskih helikopterjev daleč prestopa meje upravičene in ustavno zaščitene svobode izražanja in zborovanja. Da znajo nasprotniki vrhov, kot je G20, tudi mirno izraziti svoje poglede, je v soboto dokazalo več deset tisoč ljudi. A so na koncu nemire z okrepitvami od drugod obvladali celo na takšne razsežnosti protestov nepripravljeni hamburški policisti.
Večji izziv organizaciji, ki je nastala kot odgovor na dolžniške krize iz konca devetdesetih let od Mehike, Azije in Rusije do delno ZDA in ki se je dovolj uspešno ukvarjala tudi z zadnjo veliko recesijo, so njena notranja nasprotja. Čeprav so z dodajanjem članic hitro razvijajočih se držav in mednarodnih organizacij klasični razviti sedmerici želeli ustvariti prav forum za njihovo premagovanje.
Ta nasprotja je s svojo običajno grobo neposrednostjo najbolj razkril ameriški predsednik Donald Trump, ki verjame, da Kitajska, Nemčija in še kdo na nepošten način odvzemajo ameriška industrijska delovna mesta. Nemčija prepričuje, da vsaj njena država ne manipulira z lastno valuto, ker je pač nima, tudi v nekaterih drugih evropskih državah pa se povečuje nasprotovanje kitajskim prevzemom tehnoloških in drugih podjetij, številne vzhodnoevropske države se bojijo odvisnosti od ruskega plina. Prepiri o podnebnih spremembah dodajajo svojo paleto dvoličnosti, v ozadju novih nacionalizmov pa je vendarle nesposobnost političnih in gospodarskih elit številnih držav za uspešno kanaliziranje družbenih sprememb, ki jih neizogibno prinaša hitri tehnološki napredek. Nekaterim se zdi lažje kriviti vse druge, kakor da bi svoje državljane pripravljali na radikalno drugačne trge delovne sile ali pa jim samo dali več političnih pravic.
Vsi novi nacionalizmi niso enaki. Britanski je delno zrasel na lažnivih temeljih in zato le še združuje preostanek Evrope, a vendarle opozarja na ekscese neizvoljene »evrokracije«. Velesile na robu živčnega zloma so resnejši problem, saj so tudi največje in najnevarnejše orožarne tega sveta s številnimi izvoženimi krizami od Sirije do Severne Koreje. Klasičnim strateškim zaostrovanjem je treba dodati tudi nove fenomene, med njimi poleg islamskega terorizma prepričanje milijonov mladih Afričanov, da je njihova edina možnost za lepše življenje v Evropi.
Nemška kanclerka poskuša za zadnje poskrbeti s »paktom za Afriko« in naporno iskanje kompromisov ali vsaj najnižjih skupnih imenovalcev, ki tako odlikuje Angelo Merkel, bo v mednarodni skupnosti potrebno tudi po predaji vodstva G20 Argentini. A bo dolgoročno uspešno le, če bo tako kot nemško predsedovanje vztrajalo pri zahodnih civilizacijskih vrednotah, kot sta prosta trgovina, ki je v minulih desetletjih iz revščine potegnila več sto milijonov ljudi, in pravica do izražanja za vse, ne le za najbolj nasilne.
Večji izziv organizaciji, ki je nastala kot odgovor na dolžniške krize iz konca devetdesetih let od Mehike, Azije in Rusije do delno ZDA in ki se je dovolj uspešno ukvarjala tudi z zadnjo veliko recesijo, so njena notranja nasprotja. Čeprav so z dodajanjem članic hitro razvijajočih se držav in mednarodnih organizacij klasični razviti sedmerici želeli ustvariti prav forum za njihovo premagovanje.
Ta nasprotja je s svojo običajno grobo neposrednostjo najbolj razkril ameriški predsednik Donald Trump, ki verjame, da Kitajska, Nemčija in še kdo na nepošten način odvzemajo ameriška industrijska delovna mesta. Nemčija prepričuje, da vsaj njena država ne manipulira z lastno valuto, ker je pač nima, tudi v nekaterih drugih evropskih državah pa se povečuje nasprotovanje kitajskim prevzemom tehnoloških in drugih podjetij, številne vzhodnoevropske države se bojijo odvisnosti od ruskega plina. Prepiri o podnebnih spremembah dodajajo svojo paleto dvoličnosti, v ozadju novih nacionalizmov pa je vendarle nesposobnost političnih in gospodarskih elit številnih držav za uspešno kanaliziranje družbenih sprememb, ki jih neizogibno prinaša hitri tehnološki napredek. Nekaterim se zdi lažje kriviti vse druge, kakor da bi svoje državljane pripravljali na radikalno drugačne trge delovne sile ali pa jim samo dali več političnih pravic.
Vsi novi nacionalizmi niso enaki. Britanski je delno zrasel na lažnivih temeljih in zato le še združuje preostanek Evrope, a vendarle opozarja na ekscese neizvoljene »evrokracije«. Velesile na robu živčnega zloma so resnejši problem, saj so tudi največje in najnevarnejše orožarne tega sveta s številnimi izvoženimi krizami od Sirije do Severne Koreje. Klasičnim strateškim zaostrovanjem je treba dodati tudi nove fenomene, med njimi poleg islamskega terorizma prepričanje milijonov mladih Afričanov, da je njihova edina možnost za lepše življenje v Evropi.
Nemška kanclerka poskuša za zadnje poskrbeti s »paktom za Afriko« in naporno iskanje kompromisov ali vsaj najnižjih skupnih imenovalcev, ki tako odlikuje Angelo Merkel, bo v mednarodni skupnosti potrebno tudi po predaji vodstva G20 Argentini. A bo dolgoročno uspešno le, če bo tako kot nemško predsedovanje vztrajalo pri zahodnih civilizacijskih vrednotah, kot sta prosta trgovina, ki je v minulih desetletjih iz revščine potegnila več sto milijonov ljudi, in pravica do izražanja za vse, ne le za najbolj nasilne.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji