Riba pri glavi smrdi

Trboveljski Termoelektrarni (TET) grozi dolgotrajna nelikvidnost, ki ji bo sledila likvidacija, če ruski milijarder Burlakov v dveh tednih ne zbere potrebnih milijonov. Kaj bo z zasavsko energetiko, če Rus reče ne?

Če »starega mačka« ob Savi in njegovega 365-metrskega dimnika ne bo nihče vzdrževal, bosta prej ali slej neuporabni kopici železja in betona, večtisočtonski nasedli balast, ki ga bo z vsakim letom težje zagnati, in energetska lokacija, s katero kljub upadajoči, a trenutno še vedno 45-odstotni energetski odvisnosti ne bomo vedeli, kaj početi. Razen morda v primeru ponovnih redukcij ruskega plina. Takrat bi TET lahko bila pomemben kamenček v slovenski energetski (samo)preskrbi. Sicer še vedno s pregrešno drago energijo (iz velenjskega lignita?) in nerentabilno proizvodnjo, a sprejemljiva, ker ni dražje energije od tiste, ki je ni. A pogoj za to je vzdrževan blok.

Čejev je v primeru TET do neba. Če bodo blok prihodnji teden spet poslali v hladno rezervo, mora sto štiriinšestdeset ljudi spet na čakanje. Če so pogajanja z Rusom že več kot dve leti zavita v skrivnost, je strah, da se bo slovenska stran na koncu zadovoljila s sedemmilijonsko kupnino, kar bi zadoščalo le za vlaganja v elektrarniški kotel, upravičen. Če bi TET elektriko proizvajala po konkurenčni ceni, bi se ekonomska računica izšla in termašem ne bi bilo treba klečeplaziti pred Holdingom Slovenskih elektrarn (HSE) za plače. Če tega TET ne bi več kot dve leti prodajali mimo pravil, ki veljajo za državno premoženje, krivca za nastali položaj najbrž nihče ne bi iskal na HSE. Zadovoljili bi se s kolektivnim dežurnim krivcem – državo. In če Blaž Košorok, prvi mož HSE, ne bi dobil anonimke, da elektrarniška »riba« pri glavi smrdi, nad posle termašev ne bi poslal revizorke. Če ta ne bi razkrila negospodarnega ravnanja vodilnih iz TET v poslih s Prototipom CC, Košorok ne bi iskal odškodninske odgovornosti, saj je to le voda na mlin tistim, ki trdijo, da termašem »sodbe« ne piše HSE, ampak si jo sami.

TET bi bila šolski primer likvidacije, če bi bila visoko zadolžena. A ker nima dolgov, je za zdaj še vedno šolski primer netransparentne prodaje. Brez Rusa je zaradi nevzdržnosti poslovnega modela redna likvidacija najboljši od vseh slabih možnih izhodov. Ni namreč ukrepa, ki bi ji še omogočil pozitivni denarni tok. Likvidacija pa se lahko še vedno izteče v delno preživetje. Zanj TET potrebuje sporazum z Elesom oziroma status sistemske rezerve. Plinska elektrarna Brestanica je dokaz, da je »v rezervi« mogoče dostojno živeti. TET, ki na deponiji čez deset dni ne bo imela več niti kilograma premoga in ki energijo proizvaja dvakrat predrago, sto štiriinšestdesetih ljudi ne bo več mogla preživljati. Nekaj deset v vzdrževalnih ekipah bi jih lahko.

Zasavsko energetiko so gradili na treh »stebrih« in dobili tri pogorišča. Hidroelektrarn tudi zasnovali še niso, ko je že zmanjkalo denarja. Rudnik je v prisilni poravnavi, zadolžen do vratu. TET je brez dolgov, a vseeno tik pred likvidacijo. Če se ta zgodi, bodo termaši, pravijo, objavili imena, ki so pomagala izčrpavati zasavsko energetiko. Skrivajo se pri – glavi.