Risanje novih meja je privlačno za nacionaliste
Kosovo in Srbija: Izmenjava ozemelj in sprememba meja kot rešitev za etnične spore bi ustvarili še več problemov.
Odpri galerijo
Prvič v zgodovini Balkana je v igri ideja o spremembi meja brez prelivanja krvi, orožja in enostranskih odločitev. FOTO: Vladimir Živojinović/AFP
Srbski in kosovski predsednik nimata podpore za pogajanja o spremembi meje in zamenjavi ozemelj. To je razvidno iz zastoja dialoga Srbije s Kosovom v Bruslju, poskusa omejevanja pogajalskih pristojnosti Hashima Thaçija v Prištini in »zgodovinskega« nagovora Aleksandra Vučića v Kosovski Mitrovici. Ključna za izhod iz zastoja pogajanj o normalizaciji odnosov med državama sta predvsem Bela hiša in Kremelj. To velja tudi za idejo o zamenjavi ozemelj, ki bi jo moral blagosloviti varnostni svet ZN.
Spreminjanje nacionalnih meja kot rešitev za etnične spopade je bilo praksa v kolonialnem obdobju. Cilj je bilo ustvarjanje velikih etnično čistih območij. Ta koncept je všeč nacionalistom, čeprav vsebuje veliko mero rasizma in tveganja. V preteklosti ni preprečil medetničnih napetosti in jih verjetno ne bi niti v prihodnje. Čeprav izmenjava ozemelj in sprememba meja kot rešitev za etnične spore morda delujeta kot enostavna rešitev, bi ustvarili še več problemov.
Nerealno bi bilo pričakovati, da je mogoče izolirati posledice zamenjave ozemelj med Srbijo in Kosovom. Sprememba meja v vnetljivi regiji bi lahko zanetila nasilna prizadevanja za spremembo drugih meja tako v regiji kot zunaj nje. Z gašenjem enega požara bi lahko zanetili nova žarišča. Največ posledic bi čutila BiH. Srbska trda linija v Republiki Srbski ni nikoli pokopala načrtov za združitev s Srbijo, Hrvati v Hercegovini pa bi komaj dočakali, da bi se priključili Hrvaški. Multietnični državi sta tudi Makedonija in Črna gora.
Nedotakljivost meja spada med največje dragocenosti v zakladnici evropskega prava. Meje so doslej veljale za svete. Njihovo spreminjanje po etničnem principu bi lahko imelo učinek domin. Ideja o spreminjanju meja ne ustreza le prizadevanju Rusije za širjenje vpliva v regiji ter njenim akcijam v Gruziji in Ukrajini. Moskva tudi za priključitev Krima uporablja enako argumentacijo, kot so jo zagovorniki ločitve Kosova od Srbije. Na precedens bi se prej ali slej sklicevali marsikje po svetu.
Seznami nasprotnikov in zagovornikov te rešitve so enako dolgi. Prvi so proti »humanemu« preseljevanju narodov. Po njihovem je nesprejemljiva zamisel, da bi z etnično preselitvijo, ki je v resnici pregon, ohranili status quo samo zato, da bi bila »kosovska tvorba« sposobna preživeti. Takšen razvoj dogodkov bi prej ali slej pripeljal do propada ideologije o večnacionalnih državah v regiji. Spet drugi v prid temu scenariju navajajo, da vsiljene rešitve ne delujejo. To najbolj nazorno dokazuje BiH.
Prvič v zgodovini Balkana je v igri ideja o spremembi meja brez prelivanja krvi, orožja in enostranskih odločitev. Srbi in Albanci naj bi dosegli sporazum po mirni poti, s pogajanji in iskanjem kompromisa. Predlog dveh predsednikov je nemara slab, vendar prihaja od prizadetih. Čeprav spreminjanje meja ni več tabu, bi bilo bolj produktivno, če bi si Beograd in Priština še naprej prizadevala postati člana bruseljskega kluba. Najboljša rešitev se zdi odprava meja znotraj EU, v kateri bi bile tudi države Zahodnega Balkana.
Spreminjanje nacionalnih meja kot rešitev za etnične spopade je bilo praksa v kolonialnem obdobju. Cilj je bilo ustvarjanje velikih etnično čistih območij. Ta koncept je všeč nacionalistom, čeprav vsebuje veliko mero rasizma in tveganja. V preteklosti ni preprečil medetničnih napetosti in jih verjetno ne bi niti v prihodnje. Čeprav izmenjava ozemelj in sprememba meja kot rešitev za etnične spore morda delujeta kot enostavna rešitev, bi ustvarili še več problemov.
Nerealno bi bilo pričakovati, da je mogoče izolirati posledice zamenjave ozemelj med Srbijo in Kosovom. Sprememba meja v vnetljivi regiji bi lahko zanetila nasilna prizadevanja za spremembo drugih meja tako v regiji kot zunaj nje. Z gašenjem enega požara bi lahko zanetili nova žarišča. Največ posledic bi čutila BiH. Srbska trda linija v Republiki Srbski ni nikoli pokopala načrtov za združitev s Srbijo, Hrvati v Hercegovini pa bi komaj dočakali, da bi se priključili Hrvaški. Multietnični državi sta tudi Makedonija in Črna gora.
Nedotakljivost meja spada med največje dragocenosti v zakladnici evropskega prava. Meje so doslej veljale za svete. Njihovo spreminjanje po etničnem principu bi lahko imelo učinek domin. Ideja o spreminjanju meja ne ustreza le prizadevanju Rusije za širjenje vpliva v regiji ter njenim akcijam v Gruziji in Ukrajini. Moskva tudi za priključitev Krima uporablja enako argumentacijo, kot so jo zagovorniki ločitve Kosova od Srbije. Na precedens bi se prej ali slej sklicevali marsikje po svetu.
Nedotakljivost meja spada med največje dragocenosti v zakladnici evropskega prava.
Seznami nasprotnikov in zagovornikov te rešitve so enako dolgi. Prvi so proti »humanemu« preseljevanju narodov. Po njihovem je nesprejemljiva zamisel, da bi z etnično preselitvijo, ki je v resnici pregon, ohranili status quo samo zato, da bi bila »kosovska tvorba« sposobna preživeti. Takšen razvoj dogodkov bi prej ali slej pripeljal do propada ideologije o večnacionalnih državah v regiji. Spet drugi v prid temu scenariju navajajo, da vsiljene rešitve ne delujejo. To najbolj nazorno dokazuje BiH.
Prvič v zgodovini Balkana je v igri ideja o spremembi meja brez prelivanja krvi, orožja in enostranskih odločitev. Srbi in Albanci naj bi dosegli sporazum po mirni poti, s pogajanji in iskanjem kompromisa. Predlog dveh predsednikov je nemara slab, vendar prihaja od prizadetih. Čeprav spreminjanje meja ni več tabu, bi bilo bolj produktivno, če bi si Beograd in Priština še naprej prizadevala postati člana bruseljskega kluba. Najboljša rešitev se zdi odprava meja znotraj EU, v kateri bi bile tudi države Zahodnega Balkana.
