Robotokalipsa in kdo bo poročal o njej
Samo v ZDA je letos ugasnilo tri tisoč delovnih mest, povezanih z ustvarjanjem medijev. Novinarstvo za zdaj še vedno potrebuje človeško intervencijo.
Odpri galerijo
Umetna inteligenca je dejstvo in si pred njenim nadaljnjim razvojem in sposobnostmi ne gre zatiskati oči. FOTO: Amir Cohen/Reuters
Vzpon močne umetne inteligence bo ali nekaj najboljšega ali pa nekaj najslabšega, kar se je kdajkoli zgodilo človeštvu. – Stephen Hawking
Na univerzi v Glasgowu so pred časom razvili mini tester. Izkorišča lastnosti zlata in aluminija, da lahko prepozna razliko med okusi. Ne gre za prvo takšno napravo na svetu, gre pa za do zdaj najnatančnejšo. Ta »umetni jezik«, kot so ga poimenovali, je namreč, med drugim, sposoben ločiti isto vrsto viskija, ki se različno dolgo stara v različnih sodih. To zmore storiti s kar 99-odstotno natančnostjo. Poleg drugih prednosti, ki jim ima, bo lahko v pomoč pri nadzoru kakovosti te priljubljene alkoholne pijače, pa tudi pri boju z vse bolj razširjeno ilegalno trgovino z alkoholom, še posebno kadar gre za pregrešno drage steklenice starega viskija.
Za neko raziskavo so na ilegalnem trgu kupili 55 steklenic »redkega škotskega viskija« in ugotovili, da kar 21 steklenic ni imelo nobene zveze ne z redkim, ne s starim in ne s škotskim viskijem. Če bi jih imele, bi njihova vrednost dosegla okoli 690.000 evrov.
V neki drugi raziskavi na cardifski univerzi pa so raziskovalci že pred leti ugotovili, da je menda samo 12 odstotkov vsebin, ki jih dnevno objavi britanski resni tisk, izvirnih novinarskih zgodb, kar 80 odstotkov vsebin pa prihaja iz medijskih agencij in spletnih platform, namenjenih distribuciji medijskih novic. Tako prve kot druge pospešeno razvijajo inteligentna orodja, sposobna zajeti te ali one podatke ter jih spremeniti v zgodbo, ne da bi za to potrebovali novinarjevo intervencijo.
Kako daleč smo torej od tega, da bomo na dnu nekega članka namesto imena novinarja prebrali pojasnilo, da je zgodbo napisal robot? Če bomo to pojasnilo sploh dobili?
Pravzaprav se to dogaja že nekaj časa. Ugledna ameriška (nekoč bi rekli tiskovna) agencija Associated Press namreč že od leta 2014 uporablja tako imenovani Automated Insights, robotizirano platformo, ki je sposobna podatke, pridobljene iz poročil, spremeniti v zgodbe. Te se za zdaj tičejo predvsem ekonomskih podatkov, športnih rezultatov, vremenskih in seizmoloških napovedi in podobno. Los Angeles Times je medtem razvil orodje, ki zbira podatke v primerih umorov, kot so spol in starost žrtve, rasa, vzrok smrti, datum smrti, policijske izjave, izjave sosedov … in te podatke zna povezovati v zgodbe. The Guardian, The Washington Post in Forbes.com prav tako intenzivno preizkušajo avtomatične generatorje novic.
V obdobju, ko se mediji spopadajo s korporacijami, še posebno s tehnološkimi velikani, ki so bistveno močnejši in vplivnejši od njihovih izdajateljev, se to morda ne zdi bistveno vprašanje medijske prihodnosti. Leta 2018 je po podatkih News Media Alliance samo Google na račun medijskih vsebin, v katere je komaj kaj vložil, zaslužil 4,7 milijarde dolarjev. To pomeni, da giganti, kot sta Google in Facebook, izkoristijo večino dobička, ki ga s svojim intelektualnim delom ustvarijo novinarji. Ta dobiček se ne vrne v medijsko industrijo, ampak le še krepi skrajno koncentracijo in s tem monopol tehnoloških velikanov. Samo v ZDA je letos ugasnilo tri tisoč delovnih mest, povezanih z ustvarjanjem medijev. A to očitno nikogar ne skrbi – do takrat ko bo umrl še zadnji verodostojen medij, bo umetna inteligenca že imela doktorat iz ustvarjanja medijskih vsebin.
Umetna inteligenca je dejstvo in si pred njenim nadaljnjim razvojem in sposobnostmi ne gre zatiskati oči. Zato je razumljivo, da poskušajo medijski arhitekti v robotiziranem novinarstvu kot eni njenih »logičnih« posledic iskati predvsem prednosti. Recimo te, da bodo roboti namesto novinarjev pisali predvsem tiste članke, ki pri objavi na spletnih platformah zahtevajo hitrost, novinarji pa bodo imeli zato več časa, da se bodo posvetili raziskovalnemu in analitičnemu novinarstvu. Nekoga, ki je v medijskem svetu tri desetletja, takšne napovedi težko prepričajo. Še posebno ker so žrtve že davno tu. Tudi v Sloveniji. Eden izmed slovenskih časnikov je pred časom odpustil lektorje. Računalniški programi so cenejši.
A kaj je pravzaprav avtomatizirano oziroma robotizirano novinarstvo? Avtor knjige The Robotic Reporter (Robotski poročevalec) Matt Carlson, profesor na oddelku za komunikologijo ameriške univerze v Saint Louisu, sicer pristaš umetne inteligence, ga je definiral kot »algoritmični proces, ki podatke pretvarja v pripoved z omejenim človeškim vplivom, razen seveda začetnega programiranja«. Prepričan je, da je bilo v dobi, ki je prinesla obsežne skladovnice dostopnih baz podatkov in algoritemsko tehnologijo, samo vprašanje časa, kdaj bo ta tehnologija stopila v medijsko industrijo, in da bi morali imeti novinarji umetno inteligenco za svojo zaveznico, ne pa dvomiti o njej.
Delno gre temu pritrditi. Umetna inteligenca lahko urednikom in novinarjem pomaga pri razvrščanju in integriranju podatkov, iskanju napak, ki jih človek zlahka prezre, preverjanju dejstev, pri izpopolnjevanju podajanja in distribucije informacij. In najbrž še čem. Delno to počne že zdaj. A ob napovedih, da naj bi čez 15 let kar 90 odstotkov vseh medijskih vsebin napisali roboti, to ni zelo učinkovita tolažba. Programi in podatki seveda ne nastajajo sami od sebe. Je torej prihodnost novinarstva v poklicih, ki bodo razvijali nove in nove načine zajemanja in filtriranja podatkov ter sofisticirane jezikovne algoritme, članke pa bodo pisali roboti?
Novinarstvo za zdaj še vedno potrebuje človeško intervencijo. Potrebuje izobražene, kritično misleče posameznike, ki so sposobni pisanja jezikovno kompleksnih stavkov, pristne medčloveške interakcije in empatije – vsega tega ne morejo nadomestiti nobeni suhi podatki, algoritmi, tako imenovana objektivnost, poenostavljanje ali celo tekmovanje v hitrosti objavljanja medijskih vsebin. V dobi, ko se ljudje vse bolj oklepajo varnih enakomislečih pristanišč, v katerih si utrjujejo prepričanje, da so tisti, ki jih (kdo ve zakaj) sovražijo, še slabši, kot so mislili, to morda le ni najslabši argument proti robotiziranemu novinarstvu. »Novinarstvu«, ki bo sposobno ustvarjati natanko takšne ideološko, idejno, politično intonirane medijske vsebine, kot boste želeli, da so intonirane. Ali bo za vas to želel nekdo drug.
Izjava Elona Muska, da umetna inteligenca predvideva »nesmrtne diktatorje, pred katerimi ne bomo mogli ubežati«, morda ni daleč od resnice. Brezobzirni Roger Ailes, danes pokojni nekdanji kreativni direktor Fox Newsa, kralj manipulacij in lažnih novic, je že pred mnogimi leti izjavil (ali pa je to izjavil »le« kot lik serije o vzponu Fox Newsa Najglasnejši glas), da je novinarstvo tako ali tako zgodovina, zgodovino pa pišejo zmagovalci. Z zmagovalci je seveda mislil sebe, a takrat še ni veliko vedel o tem, da bo ta »zmagovalec«, ki je moral zaradi dolgoletnih spolnih zlorab na koncu odstopiti, morda nekoč postal objekt zgodbe, ki jo bo napisal robot.
Annabel Meikle, vodja mednarodnega in ekskluzivnega združenja častilcev škotska viskija Keepers of the Quaich, je navdušeno podprla izum strokovnjakov z glasgowske univerze. Konec koncev boste zdaj vedeli, da ste resnično kupili pristni škotski viski. Ona in njeni kolegi so sicer izurjeni v prepoznavanju pravega škotskega viskija in odkrivanju ponaredkov, a »umetni jezik« bo seveda proces preverjanja pospešil in pocenil.
Pospešiti in poceniti – to sta tudi mantri sodobnih medijskih lastnikov.
In kako vi veste, da je to kolumno napisal človek?
Na univerzi v Glasgowu so pred časom razvili mini tester. Izkorišča lastnosti zlata in aluminija, da lahko prepozna razliko med okusi. Ne gre za prvo takšno napravo na svetu, gre pa za do zdaj najnatančnejšo. Ta »umetni jezik«, kot so ga poimenovali, je namreč, med drugim, sposoben ločiti isto vrsto viskija, ki se različno dolgo stara v različnih sodih. To zmore storiti s kar 99-odstotno natančnostjo. Poleg drugih prednosti, ki jim ima, bo lahko v pomoč pri nadzoru kakovosti te priljubljene alkoholne pijače, pa tudi pri boju z vse bolj razširjeno ilegalno trgovino z alkoholom, še posebno kadar gre za pregrešno drage steklenice starega viskija.
Za neko raziskavo so na ilegalnem trgu kupili 55 steklenic »redkega škotskega viskija« in ugotovili, da kar 21 steklenic ni imelo nobene zveze ne z redkim, ne s starim in ne s škotskim viskijem. Če bi jih imele, bi njihova vrednost dosegla okoli 690.000 evrov.
V neki drugi raziskavi na cardifski univerzi pa so raziskovalci že pred leti ugotovili, da je menda samo 12 odstotkov vsebin, ki jih dnevno objavi britanski resni tisk, izvirnih novinarskih zgodb, kar 80 odstotkov vsebin pa prihaja iz medijskih agencij in spletnih platform, namenjenih distribuciji medijskih novic. Tako prve kot druge pospešeno razvijajo inteligentna orodja, sposobna zajeti te ali one podatke ter jih spremeniti v zgodbo, ne da bi za to potrebovali novinarjevo intervencijo.
Kako daleč smo torej od tega, da bomo na dnu nekega članka namesto imena novinarja prebrali pojasnilo, da je zgodbo napisal robot? Če bomo to pojasnilo sploh dobili?
Novinarstvo za zdaj še vedno potrebuje človeško intervencijo. FOTO: Charles Platiau/Reuters
Pravzaprav se to dogaja že nekaj časa. Ugledna ameriška (nekoč bi rekli tiskovna) agencija Associated Press namreč že od leta 2014 uporablja tako imenovani Automated Insights, robotizirano platformo, ki je sposobna podatke, pridobljene iz poročil, spremeniti v zgodbe. Te se za zdaj tičejo predvsem ekonomskih podatkov, športnih rezultatov, vremenskih in seizmoloških napovedi in podobno. Los Angeles Times je medtem razvil orodje, ki zbira podatke v primerih umorov, kot so spol in starost žrtve, rasa, vzrok smrti, datum smrti, policijske izjave, izjave sosedov … in te podatke zna povezovati v zgodbe. The Guardian, The Washington Post in Forbes.com prav tako intenzivno preizkušajo avtomatične generatorje novic.
V obdobju, ko se mediji spopadajo s korporacijami, še posebno s tehnološkimi velikani, ki so bistveno močnejši in vplivnejši od njihovih izdajateljev, se to morda ne zdi bistveno vprašanje medijske prihodnosti. Leta 2018 je po podatkih News Media Alliance samo Google na račun medijskih vsebin, v katere je komaj kaj vložil, zaslužil 4,7 milijarde dolarjev. To pomeni, da giganti, kot sta Google in Facebook, izkoristijo večino dobička, ki ga s svojim intelektualnim delom ustvarijo novinarji. Ta dobiček se ne vrne v medijsko industrijo, ampak le še krepi skrajno koncentracijo in s tem monopol tehnoloških velikanov. Samo v ZDA je letos ugasnilo tri tisoč delovnih mest, povezanih z ustvarjanjem medijev. A to očitno nikogar ne skrbi – do takrat ko bo umrl še zadnji verodostojen medij, bo umetna inteligenca že imela doktorat iz ustvarjanja medijskih vsebin.
Umetna inteligenca je dejstvo in si pred njenim nadaljnjim razvojem in sposobnostmi ne gre zatiskati oči. Zato je razumljivo, da poskušajo medijski arhitekti v robotiziranem novinarstvu kot eni njenih »logičnih« posledic iskati predvsem prednosti. Recimo te, da bodo roboti namesto novinarjev pisali predvsem tiste članke, ki pri objavi na spletnih platformah zahtevajo hitrost, novinarji pa bodo imeli zato več časa, da se bodo posvetili raziskovalnemu in analitičnemu novinarstvu. Nekoga, ki je v medijskem svetu tri desetletja, takšne napovedi težko prepričajo. Še posebno ker so žrtve že davno tu. Tudi v Sloveniji. Eden izmed slovenskih časnikov je pred časom odpustil lektorje. Računalniški programi so cenejši.
A kaj je pravzaprav avtomatizirano oziroma robotizirano novinarstvo? Avtor knjige The Robotic Reporter (Robotski poročevalec) Matt Carlson, profesor na oddelku za komunikologijo ameriške univerze v Saint Louisu, sicer pristaš umetne inteligence, ga je definiral kot »algoritmični proces, ki podatke pretvarja v pripoved z omejenim človeškim vplivom, razen seveda začetnega programiranja«. Prepričan je, da je bilo v dobi, ki je prinesla obsežne skladovnice dostopnih baz podatkov in algoritemsko tehnologijo, samo vprašanje časa, kdaj bo ta tehnologija stopila v medijsko industrijo, in da bi morali imeti novinarji umetno inteligenco za svojo zaveznico, ne pa dvomiti o njej.
Delno gre temu pritrditi. Umetna inteligenca lahko urednikom in novinarjem pomaga pri razvrščanju in integriranju podatkov, iskanju napak, ki jih človek zlahka prezre, preverjanju dejstev, pri izpopolnjevanju podajanja in distribucije informacij. In najbrž še čem. Delno to počne že zdaj. A ob napovedih, da naj bi čez 15 let kar 90 odstotkov vseh medijskih vsebin napisali roboti, to ni zelo učinkovita tolažba. Programi in podatki seveda ne nastajajo sami od sebe. Je torej prihodnost novinarstva v poklicih, ki bodo razvijali nove in nove načine zajemanja in filtriranja podatkov ter sofisticirane jezikovne algoritme, članke pa bodo pisali roboti?
Pospešiti in poceniti – to sta tudi mantri sodobnih medijskih lastnikov. FOTO: Dado Ruvic/Reuters
Novinarstvo za zdaj še vedno potrebuje človeško intervencijo. Potrebuje izobražene, kritično misleče posameznike, ki so sposobni pisanja jezikovno kompleksnih stavkov, pristne medčloveške interakcije in empatije – vsega tega ne morejo nadomestiti nobeni suhi podatki, algoritmi, tako imenovana objektivnost, poenostavljanje ali celo tekmovanje v hitrosti objavljanja medijskih vsebin. V dobi, ko se ljudje vse bolj oklepajo varnih enakomislečih pristanišč, v katerih si utrjujejo prepričanje, da so tisti, ki jih (kdo ve zakaj) sovražijo, še slabši, kot so mislili, to morda le ni najslabši argument proti robotiziranemu novinarstvu. »Novinarstvu«, ki bo sposobno ustvarjati natanko takšne ideološko, idejno, politično intonirane medijske vsebine, kot boste želeli, da so intonirane. Ali bo za vas to želel nekdo drug.
Izjava Elona Muska, da umetna inteligenca predvideva »nesmrtne diktatorje, pred katerimi ne bomo mogli ubežati«, morda ni daleč od resnice. Brezobzirni Roger Ailes, danes pokojni nekdanji kreativni direktor Fox Newsa, kralj manipulacij in lažnih novic, je že pred mnogimi leti izjavil (ali pa je to izjavil »le« kot lik serije o vzponu Fox Newsa Najglasnejši glas), da je novinarstvo tako ali tako zgodovina, zgodovino pa pišejo zmagovalci. Z zmagovalci je seveda mislil sebe, a takrat še ni veliko vedel o tem, da bo ta »zmagovalec«, ki je moral zaradi dolgoletnih spolnih zlorab na koncu odstopiti, morda nekoč postal objekt zgodbe, ki jo bo napisal robot.
Annabel Meikle, vodja mednarodnega in ekskluzivnega združenja častilcev škotska viskija Keepers of the Quaich, je navdušeno podprla izum strokovnjakov z glasgowske univerze. Konec koncev boste zdaj vedeli, da ste resnično kupili pristni škotski viski. Ona in njeni kolegi so sicer izurjeni v prepoznavanju pravega škotskega viskija in odkrivanju ponaredkov, a »umetni jezik« bo seveda proces preverjanja pospešil in pocenil.
Pospešiti in poceniti – to sta tudi mantri sodobnih medijskih lastnikov.
In kako vi veste, da je to kolumno napisal človek?
