Rovtarska pamet

»Kolikor urnejša in zagrešenemu zločinu bližja bo kazen, toliko pravičnejša in koristnejša bo. Nadvse pomembno je torej, da zločinu čim prej sledi kazen, če hočemo, da se v rovtarski pameti ob zapeljivem slikanju donosnega zločina nemudoma zbudi z njo tesno povezana misel na kazen. Dolgo odlašanje ne rodi drugega učinka, kakor da ti dve ideji vedno bolj razdružuje.«

Da si je nov generalni državni tožilec Drago Šketa po prisegi v državnem zboru za nagovor izbral besede filozofa in pravnika Cesareja Beccarija izpred več kot 250 let, ni naključje. Tako po položaju najvišji tožilec v državi vidi poslanstvo svoje organizacije v prihodnje in njeno zavzetost pri izpolnjevanju nalog, ki so ji zaupane. Za Šketo ni dvoma, da se mora tožilstvo kot organ pregona na družbene odklone odzivati pravočasno, učinkovito in z dovolj visokimi kaznimi.

Vrhovno državno tožilstvo po Antonu Drobniču, Zdenki Cerar, Barbari Brezigar in Zvonku Fišerju prevzema samozavesten, prodoren in ambiciozen tožilec, ki se je kot vodja okrožnega tožilstva v skorajda dveh mandatih kalil v Mariboru. V mestu, ki ga mnogi prepoznavajo kot prvo socialno bombo v državi, in mestu, ki je nekemu politiku na ulici dalo vedeti, da je »gotof«. In ker Šketa veliko razmišlja o tem, kako se lahko tožilstvo uspešno upre ekonomskim, socialnim in družbenim anomalijam, je imel »materiala« za študij v svojem dosedanjem okolju več kot dovolj.

Šketovi predhodniki so vodenju tožilstva vsak po svoje dali svojevrsten pečat. Skoraj nobenemu se ni uspelo otresti očitkov o politični pristranskosti, čeprav bi moralo največ šteti, koliko je kateri od njih pripomogel k večjemu številu obratov pri pregonu najzahtevnejšega kriminala.

In prav pri tem Šketo in njegove kolege že na začetku mandata čaka posebna preizkušnja – kar zadeva pravila, pravzaprav najpomembnejša za njihovo delo. Novela zakona o kazenskem postopku, o katerem razprave že od osamosvojitve potekajo na podlagi sicer legitimne teze, da bi do hitrejšega in učinkovitejšega kazenskega postopka prišli z odpravo ali omejevanjem instituta preiskovalnega sodnika in z uvedbo policijske ali tožilske preiskave, je v parlamentarnem postopku. Stroka ji skorajda enotno nasprotuje, saj je prepričana, da prinaša nove teoretične in praktične dileme ter resna ustavnopravna vprašanja glede pravic obrambe. Toda skorajda ni dvoma, da bo koalicija za zakon dala soglasje ter policija in tožilstvo se bosta morali začeti ravnati po novih pravilih, ki jima prinašajo posebni monopolni – nekateri bi dejali inkvizitorski – položaj, ki si ga ne želita. Zakaj ne, znata utemeljiti. Ker je izvedba predlaganih rešitev ostala na pol poti.

Ali bo tudi po letu dni Goran Klemenčič menil, da je bila izvolitev Škete za tožilstvo dober dan, takrat ne bo več pomembno. Štelo bo, ali je nova ureditev ogrozila učinkovito odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ali ga ni. Nov generalni državni tožilec bo moral dati jasen odgovor.