Tiskane izdaje
Na tokratnem irskem referendumu o fiskalnem paktu ni bilo drame. Že deveti plebiscit o evropskih zadevah na Irskem po letu 1972 – edini članici EU, v kateri so državljanke in državljani o niški in lizbonski pogodbi morali glasovali dvakrat, da so ju naposled sprejeli – je bil razbremenjen dvomov: njihov ne pakta ne bi mogel iztiriti, saj veto posamične članice ni odločilen, za uveljavitev zadošča podpora od 12 od 17 članic evroobmočja. Hkrati ni bilo verjeti, da bi država, ki je dobila svežnje finančne pomoči, ogrozila svoje prihodnje možnosti za sredstva iz mehanizma stabilnosti EMS. Irska, ki jo je kriza močno prizadela in je kljub ubogljivemu sprejemanju ostrih varčevalnih ukrepov ponovno na tleh, je preveč prestrašena, da bi se upirala. S 60-odstotno večino je podprla pogodbo.
Vlada premiera Ende Kennyja ni imela težkega dela. Njena kampanja je bila medla, in vendar ji je uspelo pakt o varčevanju prodati kot pakt o stabilnosti. Pogodbo o doslednejši proračunski disciplini so podprle tri vodilne parlamentarne stranke, vladni Fine Gael in laburisti ter opozicijska Fianna Fáil, glasno se je zanjo izrekla korporativna Irska. Čeprav so Sinn Féin Gerryja Adamsa in socialisti svarili, da lahko drastično varčevanje ugonobi državo, so Irci dobili vtis, da gre za dve obupno slabi izbiri. Na volišča je prišla manj kot polovica volilnih upravičencev, v nekaterih regijah komaj tretjina, v Dublinu polovica. In vendar so številni v potrditvi videli manjše zlo kot v zavrnitvi pogodbe.
Ker Irska tokrat ni imela veta na fiskalni pakt, je bilo mednarodno zanimanje za izid manjše. Kljub temu je Evropa razplet pozorno opazovala in si naposled oddahnila. Prevečkrat se ji je že zgodilo, da so volivci zavrnili njene pogodbe, zato je s prakticiranjem demokracije skopa, najraje ga omeji; in kadar dobi negativen odgovor, hoče, da glasujejo še enkrat in revidirajo svoje mnenje. Zanimivo je, da je v sedemindvajseterici Irska edina, ki si je upala za mnenje o fiskalni pogodbi povprašati ljudi. Širši politični kontekst irskega referenduma je slab. Predsedniške volitve v Franciji, parlamentarne v Grčiji in lokalne volitve v Nemčiji so pokazale, da državljani zavračajo doktrino varčevanja, ki jo pridiga nemška kanclerka Angela Merkel.
Vlada v Dublinu je z zadržanostjo pozdravila rezultat, Bruselj ga je sprejel kot redko dobro novico v slabih časih. Toda vsi vedo, da je Irska ohromljena od strahu. Strah je venomer najpomembnejše gonilo, zaradi njega velikokrat sprejemamo iracionalne odločitve: ko ljudi obvladuje strah pred terorizmom, ne nasprotujejo kršenju državljanskih pravic in svoboščin, ko jih hromi bojazen za preživetje in delovna mesta, sklonijo glave in molčijo.
Ekonomist Paul Krugman je prejšnji teden izjavil, da bi bil irski ne pomembno sporočilo: uperil bi prst v Nemčijo, ki bi se morala soočiti s stvarnostjo, da je njeno varčevanje pogubno za evrsko območje. Toda to priložnost so volivci zamudili. Ko ljudi pogajanja strah, odpove racionalnost.
