Sami proti vsem

Pregled uspešnosti vloženih ustavnih obtožb zoper predsednika države ali predsednika vlade pokaže, da SDS, ki je doslej edina uporabila ta ustavni institut (leta 2010 se ji je sicer v obtožbi Danila Türka pridružila še SLS), v desetih letih še nikoli ni doživela takšnega poraza kot ob tokratnem glasovanju o domnevno neustavnem in nezakonitem ravnanju predsednika vlade Mira Cerarja. V presoji premierovih ravnanj je ostala povsem osamljena, nobene zaveznice ni našla niti v opozicijskih vrstah ali med nepovezanimi poslanci. Izid glasovanja (18 za ustavno obtožbo in 52 proti) je za SDS, tudi po osmih neuspešnih interpelacijah, najslabši doslej. Sovpadal je z razkritjem pogodbe o najetju polmilijonskega spornega posojila, ki jo je s fizično osebo iz BiH, natančneje Republike Srbske, podpisal Janez Janša.

Janševa stranka v volilno leto vstopa (tudi) z obljubo volivcem, da bo državo zavarovala pred migranti, odskočna deska za politično novačenje ljudi je primer sirskega begunca Ahmada Shamieha, ki naj bi mu premier uredil, da je lahko (vsaj za zdaj) še vedno pri nas. Toda ni se izšlo: pa ne zato, ker bi pri nas vse parlamentarne stranke imele human obraz, brez potez ksenofobnosti in homofobnosti, ampak zato, ker begunska problematika v njihovih očeh ta hip ne predstavlja ključnega političnega izhodišča, ki bi ga bilo mogoče dobro unovčiti na volitvah. Ali vsaj ne takšnega, ki bi ga lahko gradili na primeru enega človeka, čeprav je javno mnenje o problematiki pribežnikov zelo nepredvidljivo. Dejstvo je, da če bi danes spremljali prizore na naših mejah iz let 2015 in 2016, bi bil torkov izid glasovanja v državnem zboru zagotovo drugačen.

Predvsem zato, ker je Cerarjevi vladi v zvezi z reševanjem begunskega vprašanja mogoče očitati najmanj nedoslednost. Bodeča žica, policijska pooblastila vojski, zaostrena policijska zakonodaja in zakon o tujcih so primeri, v katerih je, tudi sama notranje razklana, brezsramno koketirala s SDS. Težke besede, ki so padale med notranjo ministrico in pravosodnim ministrom, so globoko zarezale v koalicijske vrste, vrednostne presoje - ali prej varnost ali človekove pravice - so dosegale skrajne meje.

Razprava o ustavni obtožbi, v kateri se ni prav veliko govorilo o točkah, na katerih je temeljila, je bila uvod v predvolilno tekmo, v kateri ne bo prostora za politično korektnost. V njej bo vsaka stranka presodila, kaj ji prinaša največji volilni izplen. Za zdaj je ugotoviti, da je primer sirskega begunca takšen, da niti SDS iz njega ne more kaj posebnega iztržiti, jasno pa je tudi, da so se nekatere stranke od primera distancirale zgolj iz taktičnih razlogov.

Ustavna obtožba zoper predsednika vlade je v evropskem prostoru precej redek institut, potrebuje pa res veliko municije, da učinkuje. Tokrat je je bilo občutno premalo, vendar to še ne pomeni, da kakšnega novega primera Shamieh politika, ali vsaj njen del, ne bo vneto zagrabila.