Sanje o drugem bregu

Priti z enega rečnega brega na drugega, premagati globok prepad ali celo prepluti široko morje – vse to so veličastne naloge mostov, ki ljudem omogočajo, da hitijo v prihodnost, presegajo lastne omejitve in odkrivajo nove vidike skupnega obstoja.

Če stari Rimljani ne bi gradili mostov – v času Rimske republike in cesarstva so zgradili več kakor 900 mostov – in ne bi razkazovali svojega znanja o gradnji tovrstnih objektov od Portugalske vse do Turčije, bi težko govorili o njihovem imperiju.

Če Kitajci ne bi imeli mojstra Li Chuja, ki jim je že v 6. stoletju zgradil prvi kamniti most z odprtim lokom čez reko Xiao, ta pa je preživel osem vojn, hude poplave in številne potrese, bi danes težko govorili o njihovi vsestranski civilizaciji, ki je več tisočletij rasla na natančni matematiki mostov in popolni harmoniji nasprotnih bregov.
Tudi danes se veselimo vsakega mosta kot simbola nezadržnega pohoda v prihodnost, vendar nas tragedije, kakršna je genovska ali številne druge, ki so se v zadnjem desetletju zgodile po vsem svetu, spet vračajo na začetek. K zaupanju, ki mora biti vgrajeno v nosilce mosta tako kakor v temelje države, da bi sploh lahko govorili o trajnem skupnem razvoju.

Skupina kitajskih inženirjev je pred dvema letoma objavila raziskavo, v kateri so prešteli, opisali in analizirali 302 nadvoza in mosta, ki so se na Kitajskem zrušili med letoma 2000 in 2014. Vzrok nesreče je bil v vseh primerih tako imenovani »človeški dejavnik«. Avtorji so hoteli opozoriti oblast in javnost na resne težave pri inženirstvu, gradnji, vzdrževanju in upravljanju na tem občutljivem področju infrastrukture, ti primeri pa so bili pogosto neposredno povezani s prevelikimi ambicijami in pohlepom. Prenesti čim več tovora, preskrbeti čim več potnikov, privabiti čim več turistov in ne poslušati, kadar mostovi stokajo, jokajo in opozarjajo na lastne omejitve.

O »mostovih« lahko govorimo tudi simbolično. Mostovi povezujejo oddaljene kulture, različne generacije ali zgodovinska obdobja, in tudi kadar so abstraktni ali metaforični, zahtevajo od tistih, ki korakajo po njih, da so enako previdni, spoštljivi in pripravljeni ohranjati harmonijo, vzpostavljeno med bregovoma. Kitajci pri razumevanju genovske tragedije upoštevajo dva različna koncepta razvoja. Tako oni, ki veliko zapravljajo za infrastrukturo zaradi enakih vzrokov, kakor so stari Rimljani veliko vlagali v mostove, kot tudi Evropejci, ki morajo zategovati pasove v imenu bolj zdravega proračunskega ravnotežja, so se znašli pred resničnostjo epohalnega prepada. Kdo bo zgradil trajen most? Kdo bo omogočil ljudem, da bodo uresničili sanje o drugem bregu in zakorakali v novo razvojno obdobje?

Morda tako prvi kot drugi, morda pa ne prvi ne drugi. Mostovi nas opozarjajo na izgubljeno skladnost. Harmonija ambicij, odgovornosti, poštenosti in trajnega razvoja mora počivati pod njihovimi loki. Sicer se bodo podirali. In naše zaupanje v prihodnost skupaj z njimi.