Šarada na tanki meji med komičnim in tragičnim

Težko se je znebiti vtisa, da bi bilo mogoče Šiškove čete že davno razpustiti z le nekaj racijami na terenu.
Fotografija: Foto Tadej Regent
Odpri galerijo
Foto Tadej Regent

Mediji so se ob nedavno razkritih fotografijah in videoposnetkih urjenja Štajerske varde znašli pred zadrego. Če bi zadevo napihnili do senzacije (kar so nekateri sicer naredili), bi pravzaprav ustregli želji po publiciteti, ki je pri »poveljniku« Andreju Šišku imanentna in brezmejna, po drugi strani pa pojava seveda tudi ni mogoče kar ignorirati. Pohod in prisega maskiranih »borcev«, kot jih imenuje Šiško, res deluje bizarno, bolj kot grozeča paravojaška grožnja se zdi travestija, vendar je ta šarada na tanki črti med komičnim in tragičnim in le majhen, morda zgolj naključen incident je potreben, da zadeve uidejo izpod nadzora.

Zadrega medijev je pravzaprav dvojna, saj se Šiško s svojim društvom Hervardi takšne in drugačne vojaške igre in igrice igra že več kot desetletje. Ne samo policija, varnostnoobveščevalne službe ali kakšen zelo zagret raziskovalni novinar, vsak nekoliko radovedni slehernik lahko z brskanjem po spletu že od leta 2007 občuduje Šiškove bataljone in čete v akciji. Večinoma gre za preganjanje gor in dol po pohorskih gozdovih, na bojnem polju tudi marsikdo obleži smrtno ranjen, četudi zgolj s paintball kroglo na prsih. Obstajajo tudi fotografije oboroženih mladcev v popolni bojni opremi ter v šik in zlikanih uniformah, ki pozirajo pred Maistrovim spomenikom sredi Maribora.

Kaj so torej do danes počeli tisti, ki naj bi imeli pregled nad tovrstnim dogajanjem? Očitno nič. K ukrepanju jih je spodbudila šele objava novih fotografij na twitterju in predvsem buren odziv javnosti. In to se seveda ni zgodilo prvič, že nič kolikokrat so se naši kriminalisti lotili preiskave, šele ko se je kakšna zadeva znašla v medijih. Če v normalnih državah novinarji poskušajo priti do strogo zaupnih podatkov kriminalistov, se pri nas zdi, da si kriminalisti želijo vpogleda v novinarske izsledke, da v trenutku objave ne bi bili prisiljeni poklapano priznati, da o tej ali oni zadevi niso vedeli ničesar.

Obstaja seveda možnost, da v dejanjih Šiškovih jurišnikov ni nič eksplicitno nezakonitega. Biti zakrinkan ni prepovedano, marš v gosjem redu po gozdnih poteh in travnikih tudi ne, prisega Štajerski pa je tako in tako povsem benigna in jo lahko obravnavamo le kot čudaško kurioziteto. Ostane še nezakonito posedovanje orožja, od tod tudi včerajšnja pojasnila policije, češ da preiskujejo »nedovoljeno proizvodnjo in promet z orožjem ali eksplozivom«. Vendar tudi tu ni mogoče verjeti Šišku, ki vehementno zagotavlja, da njegove bojne enote razpolagajo s pravimi puškami in municijo, zelo verjetno se mož s tem zgolj na svoj nenavaden način hvali. In tu je seveda še domnevna grožnja z državnim prevratom oziroma »nasilno spremembo ustavne ureditve«. Pri dokazovanju takšnega namena pa se utegnejo zadeve po pravni plati na sodišču zelo zaplesti.

Zgodovina paravojaških organizacij in struktur v povojni Evropi je zelo pisana, pojavljajo se tako na desni kot tudi na levi strani ideološkega spektra. Trenutno je položaj najbolj kritičen v Srednji in Vzhodni Evropi, kjer je takšnih struktur več deset. V baltiških državah so tudi formalne priznane, in sicer naj bi funkcionirale kot nekakšen element splošnega odpora v primeru ruske invazije, na Češkem, Slovaškem, Poljskem in Madžarskem pa jih oblasti tolerirajo, in to bodisi z naklonjenostjo, zadržanostjo, tudi s sovražnostjo, vendar nimajo zakonskih pooblastil, da bi ukrepale.

Do zdaj posebnih incidentov še ni bilo, edina izjema so bile militantne skupine madžarske stranke Jobbik, ki so pred leti ne samo verbalno, temveč tudi fizično napadale pripadnike judovske in romske manjšine, vendar so bile pred dvema letoma razpuščene. Bi se lahko kaj takšnega ponovilo pri nas? Na srečo Šiškove čete na Štajerskem ne morejo naleteti na migrante, ki nezakonito prestopajo mejo, če bi se podobne strukture vzpostavile tudi, recimo, v Beli krajini – na nedavnih protestih v Metliki je sodeloval tudi Šiško –, pa bi se lahko zgodili tudi tragični incidenti s kompleksnimi in daljnosežnimi posledicami.

Medtem ko čakamo na razplet kriminalistične preiskave in morebitni sodni epilog, bi se lahko nekatere druge institucije pozabavale z vprašanjem, kako Šišku sploh uspe rekrutirati nekaj deset posameznikov za svojo zasebno »vojsko«. Osnovni vzgibi so seveda znani, gre za željo po pripadnosti, brezperspektivnost, iskanje življenjskega smisla, fascinacijo z orožjem, drilom in disciplino, večinoma pa odločitvam verjetno botruje tudi lahkomiselnost ali zgolj zdolgočasenost. Pripadnost se teoretično klasificira na podlagi vrednot, osebnih stališč ter čustvenih relacij, vendar je seveda o domnevno plemenitih, rodoljubnih aspektih, o katerih Šiško veliko govori, nesmiselno sploh razglabljati. Če namreč te v določeni popreproščeni različici sploh obstajajo, gre za nereflektirane izpeljave, ki – nekako v slogu domoljubje za telebane – temeljijo na vulgarni indoktrinaciji po sistemu hitrega tečaja.

Ali je slovenska zakonodaja pomanjkljiva, da ni mogoče sankcionirati takšnih pojavov? Čudno, vsi govorijo o prenormiranosti in neznansko velikem številu paragrafov, ki jim težko sledi že strokovnjak, kaj šele laik. To v resnici ni le floskula. S to težavo se vsi redno srečujemo. Znanec je, denimo, pred dnevi plačal petdeset evrov kazni, ker se je brez osebne izkaznice s svojim psom sprehajal trideset metrov od svoje hiše. In seveda imamo še vsi v spominu nedavni zaplet s kubanskimi plesalci, ki so dobili drakonske denarne kazni, ker pri sebi niso imeli dokumentov. Človek se težko znebi vtisa, da bi bilo mogoče Šiškove bataljone in čete že davno razpustiti z le nekaj racijami na terenu, skoraj gotovo vsi v hlačnih žepih ne nosijo osebnih izkaznic. Ob položnici za petsto evrov bi verjetno marsikoga minila volja do korakanja ter vihtenja sekir in praporov. Čeprav bi si seveda želeli, da v Sloveniji 21. stoletja ne bi šele denarne kazni ali potencialni sodni postopki odvračali ljudi od uganjanja takšnih burk.

Preberite še: