(SATIRA) Več kot očiten - atentat!

V javnosti sta se razvili približno dve teoriji o nesreči v predoru Kastelec. Prva teorija: da je šlo za običajno nesrečo in da naj nehajmo kokodakati. Druga: da so imeli prste vmes obveščevalci.

Zatečene ceste kot oblika atentata

Glede na to, da kokodakanje ne poneha, in predvsem glede na to, da je del določenih služb z očitnim namenom dvakrat dvojne preslepitve prinesel na plano ruske obveščevalce, da vemo čigavi troli za nesrečo vse bolj krivijo ponesrečenko samo, in da znani Franci Matoz dodaja celo znano piarovko koprske policijske uprave Koper Anito (ampak ona ni nikoli, vprašajte Tulia s Škofij!), vse bolj utemeljeno sumimo, da ni šlo za običajno nesrečo.

Povejte vi meni, v kateri običajni nesreči se tuji obveščevalci preko avstrijskih domnevnih novinarjev povežejo s slovenskimi domnevnimi novinarji? 

Bolj, ko peljejo problem iz enega običajnega predora v labirint podzemlja in skritih pošasti, bolj sami razkrivajo, da niti približno ne gre za običajno nesrečo in da se je res zgodila »visoko usposobljenim kadrom«.

Pet tednov po nesreči se lepo izrisuje pravi značaj dogodka, vse bolj jasno kaže poizkus poškodovanja in izbrisa prve Slovenke z obličja sveta. Atentat se pravzaprav zares dogaja šele tedne po »paštroču« ali joti s klobaso, ki nam ju strežejo v tunelu. Ob navadnih nesrečah te mineštre običajno ne servirajo.

Če je to res, potem so dosegli do milimetra to, kar so načrtovali. Kateri od šoferjev bi lahko imel radijske valove in komande naravnane na napačno obveščevalno službo? Se je mar nesreča zgodila zato, da bi razkrili visoko tveganje, ki naj bi ga predstavljala predsednica v sibirski navezi? Ali pa je to očitno preobsežno preusmerjanje pozornosti le rahel prikaz, česa vse so zmožni novi gospodarji Slovenije, če se jim preveč načelno postavljaš na pot? 

Novi gospodarji so sposobni še veliko več. Na primer - popolnega preobrata razlage slovenske zgodovine in tega, kdo je denimo pred 85 leti v resnici pomagal odvažati semite iz Slovenije v nemška in italijanska taborišča.

Še čisto malo manjka, pa bodo (morda že ta teden) trdili, da so to počeli partizani. Vsi, ki govorimo o današnjem genocidu (ne tistem iz Bosne), smo žrtve Hamasove propagande. Aha, kaj pa 73.000 mrtvih in več kot 100.000 ranjenih? So tudi otroci (za otroke gre) teroristi?

Kaj pa načrtno ubijanje novinarjev (več kot 240 mrtvih), kaj pa ubijanje tujih humanitarnih delavcev (600 mrtvih)? Kaj pa evropski zdravniki, ki tam rešujejo in poročajo o razmerah? Kaj pa flotilja, ki je želela prinesti uničenim ljudem samo humanitarno pomoč? Kaj pa znašanje nad humanitarci?

Proslava ob priključitve Primorske k matični domovini. FOTO: Tomi Lombar

Kaj pa kilometri ruševin v Gazi? Nam lahko izraelski prijatelji pokažejo pravo, nepropagandno fotografijo porušene Gaze? Kaj pa očitki Izraelcev, ki sami trdijo, da so nekateri drugi Izraelci vnaprej vedeli za vdor Hamasovih teroristov v Izrael, in sicer vedno supersonično izurjena izraelska obramba samo 7. oktobra ni reagirala pravočasno?

Kaj pa Ben-Gvirove zahteve z retoriko fašističnih generalov italijanske vojske izpred 85 let, da se pobija premalo? En velik del zelo prebrisanih mojstrov nas sredi dneva grobo prepričuje, da smo teroristi, ker vidimo drugače kot peščica hlapcev. 

Janez Ivan zdaj keglja tudi s Primorsko. Strašno ga mučijo partizani. Ti so že sredi vojne vihre (16. septembra 1943), na vrhovnem plenumu OF v Kočevskem rogu sprejeli sklep o priključitvi Slovenskega primorja svobodni in združeni Sloveniji v demokratični Jugoslaviji.

Po Rapalski pogodbi je Italija odvzela Primorsko razpadli Avstriji in si jo priključila. Dokončno mejo sta po drugi svetovni vojni določila Londonski memorandum in Osimski sporazumi. Ivan Janez si z besedno pravdo lasti zasluge, ki so jih za Primorsko in Slovenijo izborili že partizani. 

Namesto dimnih zaves, ki nam jih vsak dan servira vladajoča politika, se Slovenci sprašujejo, kam je pravzaprav izpuhtela realna politika, in kdo nam je zares podražil meso, kruh, češplje, bencin, stanovanja, ceste, zdravje, vse ... Vse bolj vidimo, da so glavni krivci za dražjo nafto (in življenje nasploh) v resnici najtesnejši Janezovi prijatelji, njegovi gospodarji.

Ivan Janez se z njimi strinja in jih brezkompromisno podpira, nam pa za kost prodaja komunistično grozo. Naj nehajo grabiti ozemlja, pobijati ljudi, kopičiti nesramno drago orožje in spustijo cene nafte na pol droga, pa bomo kmalu videli, katera roža najbolj diši in za koga cveti.