Še dve milijardi, prosim!

Vlada si je kupila približno pol leta, v katerem mora pokazati, da reforme delujejo.

Objavljeno
22. oktober 2012 21.48
jer_Shod Vojska klovnov
Damjan Viršek, gospodarstvo
Damjan Viršek, gospodarstvo
Slovenija si je v petek na ameriškem trgu z izdajo desetletnih obveznic izposodila 2,25 milijarde dolarjev (1,73 milijarde evrov) po obrestni meri 5,7 odstotka na leto.

Najboljše pri tem je, da smo si sploh lahko izposodili. Nekatere od drugih držav članic EU, ki se spopadajo s problemi v bančnem sistemu in težavami pri financiranju proračuna, dostopa do mednarodnih finančnih trgov nimajo, zato so se morale po pomoč zateči k »reševalnim« skladom EU.

Manj dobro je, da je obrestna mera visoka. Slovenski državljan v slovenski banki trenutno lahko dobi precej cenejše dolgoročno posojilo. Razmerja razumevanja tveganja med vlagatelji so torej porušena. Povedano z besedami Egona Zakrajška, Slovenca, ki je že več let na vplivnem položaju v ameriški centralni banki: »S tako ceno obveznic se kažejo velikanski stroški političnih blokad.«

In glede Slovenije je popolnoma jasno, da si je večino zagat s težavami pri financiranju povzročila sama. Z nespretnim in neodločnim ukrepanjem je dovolila, da so najprej majhni problemi prerasli v velike in začeli groziti, da postanejo neobvladljivi.

Gre za napačno presojo prve Janševe vlade, ki v letih 2007 in 2008 ni znala zaustaviti kreditne rasti v finančnem sistemu. Potem je bilo v Pahorjevem mandatu 2008–2011 za sanacijo bank narejenega premalo, potrebne strukturne reforme pa je spodkopavala opozicija. Zdaj ista ekipa poskuša v vlogi vladne koalicije popraviti vse za nazaj, kar je seveda precej težje in dražje.

Vlagatelji, ki so nam v petek posodili denar, seveda niso neuki in zato ni verjetno, da ne bi bili poučeni o nedavni finančni in reformni zgodovini naše države. Kljub vsemu je sporočilo s trga dokaj jasno. Najprej, Slovenija je relativno varna, ker bo tudi njo, če bo treba, reševala (beri: posodila denar in potem poskušala »spraviti v red«) Evropska unija. In drugič, tokratno izdajo obveznic je kupil nabor vlagateljev z drugačno poslovno filozofijo, kot smo je bili vajeni v zadnjem desetletju. V njihovih očeh smo (spet) država v razvoju, ki lahko prinese nadpovprečni donos, če gre vse po načrtih (se pravi, če bodo napovedane reforme izvedene in uspešne).

Žoga je zdaj na naši strani igrišča. Razmeroma zajetna vsota izdanih obveznic bo zadoščala za financiranje tekočih primanjkljajev v proračunu skoraj do poletja 2013. Vladajoča politika ima torej približno pol leta časa, da obljubljene ukrepe tudi izvede. V zadnjih dveh vladnih mandatih smo se učili, da to ni mogoče brez razumnega kompromisa z opozicijo in sindikati.

Blokada, v kateri smo, je namreč v resnici predvsem politična. Če poskusimo dati na stran ideološke in interesne spore pri vprašanjih upravljanja državne in paradržavne lastnine (nacionalni interes!) ter o pokojninski in delovnopravni reformi, položaj ni brezizhoden. Kljub krizi je Slovenija ohranila konkurenčno jedro izvoznega sektorja, plačilna bilanca pa je (spet) pozitivna. Rast in izvoz pa sta edina temelja, ki majhni državi omogočata dolgoročno napredovanje, pri tem pa ustvarjata pogoje za odplačilo dolgov.