Še en izgubljen dan Mira Cerarja
Hrvaška je z agremajem novemu slovenskemu veleposlaniku v Zagrebu pokazala gesto dobre volje. A nič več kot to.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Vojislav Šuc, novi slovenski veleposlanik v Zagrebu, je po dveh mesecih in pol le dobil agrema države gostiteljice. Po ocenah nekaterih komentatorjev je Hrvaška s čakanjem pravzaprav kazala mišice Sloveniji, ki jo zaradi neimplementirane arbitražne sodbe toži na sodišču EU. Trimesečni rok velja v diplomatski praksi za skrajni, še sprejemljivi rok za podelitev agremaja, navadno pa ga država gostiteljica pošlje v enem mesecu.
Agrema Šucu je mogoče razumeti tudi kot gesto dobre volje pred jutrišnjim neformalnim zasedanjem zunanjih ministrov članic EU, ob robu katerega se bosta, neformalno in brez velikih pričakovanj ter v nasprotju s prvotnimi napovedmi uradnega srečanja, sestala tudi zunanja ministra Slovenije in Hrvaške, Miro Cerar in Gordan Grlić Radman.
Srečanje med vodjema diplomacije je ostalo nedorečeno po tem, ko je bilo porušeno zaupanje, ki ga je med svojim nedavnim dopustom pri sosedih poskušal zgraditi Miro Cerar. Vzpostavljeni odnos je namreč njegov hrvaški kolega z intervjujem za eno od televizijskih postaj dodobra načel. Grlić Radman je v pogovoru izjavil, da je v času, ko je bil Cerar še premier, potekala tiha diplomacija o spremembi arbitražne razsodbe. Hrvati so si želeli sprememb mejne črte na morju, ki jo je določilo arbitražno sodišče, v svojo korist. Grlić Radman je izjavil, da je bil dogovor že sklenjen, a si je Cerar nato menda premislil. Več njegovih trditev je slovensko zunanje ministrstvo označilo za neresnične.
Zadnji slovenski visoki obisk v Zagrebu je bil Cerarjev sredi decembra leta 2017, tik pred iztekom roka za implementacijo arbitražne razsodbe. Njegovo srečanje s premierom Andrejem Plenkovićem je takratni slovenski minister za zunanje zadeve Karl Erjavec komentiral, da je to »izgubljeni dan«. Tudi zdaj v naših diplomatskih krogih o jutrišnjem slovensko-hrvaškem neformalnem srečanju nekateri menijo, da pravzaprav ne bi bilo nobene škode, tudi če ga ne bi bilo. Ne glede na to, pa dolgoročno vendarle ne bi bila najpametnejša poteza, če bi v nacionalnem zanosu povsem zaloputnili vrata Hrvaški – naši četrti najpomembnejši trgovinski partnerici –, ki ni sposobna rešiti vprašanj o meji z nobeno od svojih sosed.
Agrema Šucu je mogoče razumeti tudi kot gesto dobre volje pred jutrišnjim neformalnim zasedanjem zunanjih ministrov članic EU, ob robu katerega se bosta, neformalno in brez velikih pričakovanj ter v nasprotju s prvotnimi napovedmi uradnega srečanja, sestala tudi zunanja ministra Slovenije in Hrvaške, Miro Cerar in Gordan Grlić Radman.
Srečanje med vodjema diplomacije je ostalo nedorečeno po tem, ko je bilo porušeno zaupanje, ki ga je med svojim nedavnim dopustom pri sosedih poskušal zgraditi Miro Cerar. Vzpostavljeni odnos je namreč njegov hrvaški kolega z intervjujem za eno od televizijskih postaj dodobra načel. Grlić Radman je v pogovoru izjavil, da je v času, ko je bil Cerar še premier, potekala tiha diplomacija o spremembi arbitražne razsodbe. Hrvati so si želeli sprememb mejne črte na morju, ki jo je določilo arbitražno sodišče, v svojo korist. Grlić Radman je izjavil, da je bil dogovor že sklenjen, a si je Cerar nato menda premislil. Več njegovih trditev je slovensko zunanje ministrstvo označilo za neresnične.
Nobene škode pravzaprav ne bi bilo, če jutrišnjega neformalnega srečanja vodij slovenske in hrvaške diplomacije ne bi bilo.
Zadnji slovenski visoki obisk v Zagrebu je bil Cerarjev sredi decembra leta 2017, tik pred iztekom roka za implementacijo arbitražne razsodbe. Njegovo srečanje s premierom Andrejem Plenkovićem je takratni slovenski minister za zunanje zadeve Karl Erjavec komentiral, da je to »izgubljeni dan«. Tudi zdaj v naših diplomatskih krogih o jutrišnjem slovensko-hrvaškem neformalnem srečanju nekateri menijo, da pravzaprav ne bi bilo nobene škode, tudi če ga ne bi bilo. Ne glede na to, pa dolgoročno vendarle ne bi bila najpametnejša poteza, če bi v nacionalnem zanosu povsem zaloputnili vrata Hrvaški – naši četrti najpomembnejši trgovinski partnerici –, ki ni sposobna rešiti vprašanj o meji z nobeno od svojih sosed.
