Še kdo brez plana B za 2020?
Zdaj je prava priložnost, da poslanci takoj začnejo razmišljati o naslednjem koraku, o rebalansu proračuna 2020.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Posledice stečaja Adrie Airways, v primerjavi z lanskim letom zdesetkan presežek v državnem proračunu, napovedana odpuščanja v nekaterih industrijskih podjetjih in uvedba ameriških carin na evropske izdelke so bile udarne novice zadnjega tedna.
Na prvi pogled morda nepovezani dogodki, drobci informacij, a ko jih vstavimo v širši mozaik vse slabših gospodarskih napovedi in znižanih poslovnih pričakovanj v glavnih gospodarskih partnericah, postane slika jasnejša, preglednejša. Gospodarstvo v Evropi se resnično pospešeno ohlaja, negotovosti je vse več in le vprašanje časa je, kdaj bodo bolj na udaru Slovenija in v končni posledici tudi naše javne finance.
Neprijetna, zlovešča beseda na R (recesija) je za zdaj v Evropi sicer še nekakšen tabu, tako kot je bila v prvi polovici leta 2008, tudi zaradi bojazni, da se uresniči kot samoizpolnjujoča se napoved. Na drugi strani podatki in napovedi kažejo, da je Nemčija že pred nekaj dnevi tudi formalno zabredla vanjo, z negativno gospodarsko rastjo v drugem – in očitno tudi v tretjem letošnjem četrtletju, ki se je končalo pred petimi dnevi.
Napovedi za Nemčijo se iz meseca v mesec nižajo, kar bo imelo posledice tudi za Slovenijo. Ko bosta premier Marjan Šarec in minister za finance Andrej Bertoncelj v ponedeljek v parlamentu predstavljala proračun za prihodnje leto, bo zato prava priložnost, da poslanci takoj začnejo razmišljati o naslednjem koraku, o rebalansu proračuna 2020 – in to verjetno že v prvi polovici prihodnjega leta.
Kaj storiti? V razmerah, ko je proračunska poraba, kot ugotavlja finančni minister, v 94 odstotkih zabetonirana že vnaprej, prihodnji prilivi pa bodo odvisni od verjetno poslabšanih razmer v gospodarstvu in razpoloženja potrošnikov, bi bilo najslabše, če bi začeli krčiti najbolj razvojni del proračuna, naložbe. To je bil sicer doslej običajni refleks vlad, ki niso zmogle definirati strateških razvojnih prioritet države in jih strniti v programski proračun, ki bi videl še kaj dlje od enoletnih potreb političnega preživetja vsakokratne koalicije.
K sreči se vsaj v večini naših podjetij obnašajo bolj racionalno in se hitro odzivajo na poslabšanje razmer v zunanjem okolju. Vzrokov za paniko ni, večja budnost in pripravljeni scenarij B pa sta zelo na mestu, tako za državo, podjetja – kot tudi za državljane.
Na prvi pogled morda nepovezani dogodki, drobci informacij, a ko jih vstavimo v širši mozaik vse slabših gospodarskih napovedi in znižanih poslovnih pričakovanj v glavnih gospodarskih partnericah, postane slika jasnejša, preglednejša. Gospodarstvo v Evropi se resnično pospešeno ohlaja, negotovosti je vse več in le vprašanje časa je, kdaj bodo bolj na udaru Slovenija in v končni posledici tudi naše javne finance.
Neprijetna, zlovešča beseda na R (recesija) je za zdaj v Evropi sicer še nekakšen tabu, tako kot je bila v prvi polovici leta 2008, tudi zaradi bojazni, da se uresniči kot samoizpolnjujoča se napoved. Na drugi strani podatki in napovedi kažejo, da je Nemčija že pred nekaj dnevi tudi formalno zabredla vanjo, z negativno gospodarsko rastjo v drugem – in očitno tudi v tretjem letošnjem četrtletju, ki se je končalo pred petimi dnevi.
Napovedi za Nemčijo se iz meseca v mesec nižajo, kar bo imelo posledice tudi za Slovenijo. Ko bosta premier Marjan Šarec in minister za finance Andrej Bertoncelj v ponedeljek v parlamentu predstavljala proračun za prihodnje leto, bo zato prava priložnost, da poslanci takoj začnejo razmišljati o naslednjem koraku, o rebalansu proračuna 2020 – in to verjetno že v prvi polovici prihodnjega leta.
Kaj storiti? V razmerah, ko je proračunska poraba, kot ugotavlja finančni minister, v 94 odstotkih zabetonirana že vnaprej, prihodnji prilivi pa bodo odvisni od verjetno poslabšanih razmer v gospodarstvu in razpoloženja potrošnikov, bi bilo najslabše, če bi začeli krčiti najbolj razvojni del proračuna, naložbe. To je bil sicer doslej običajni refleks vlad, ki niso zmogle definirati strateških razvojnih prioritet države in jih strniti v programski proračun, ki bi videl še kaj dlje od enoletnih potreb političnega preživetja vsakokratne koalicije.
K sreči se vsaj v večini naših podjetij obnašajo bolj racionalno in se hitro odzivajo na poslabšanje razmer v zunanjem okolju. Vzrokov za paniko ni, večja budnost in pripravljeni scenarij B pa sta zelo na mestu, tako za državo, podjetja – kot tudi za državljane.
