Seksualno delo: od svobode do stigme

Diskriminacija in neenakost pri seksualnem delu, v politiki ter zasebnem in intimnem življenju.
Objavljeno
12. julij 2016 17.14
*reu*FOR RELEASE WITH STORY BC-ITALY-PROSTITUTIO
Iztok Šori
Iztok Šori
Ključni problem zakonodaje, ki zadeva prostitucijo, izvira iz dejstva, da večinoma ne izhaja iz potreb in interesov tistih, ki jih najbolj zadeva, to je seksualnih delavk in delavcev. Vse drugo se zdi pomembnejše: neobdavčeni prihodki, skrb za javno zdravje, moralo ... Seksualno delo je povezano z ogromno stigmo, seksualne delavke in delavci pa odrinjeni ne le na margino družbe, temveč tudi v (kriminalno) podzemlje. Takšni pogoji dela reproducirajo številne probleme na tem področju: izkoriščanje žensk, nasilje, prekarne zaposlitvene razmere, družbeno izključenost ... Kot opozarjajo organizacije seksualnih delavk in delavcev, tudi zakonske rešitve, ki temeljijo na ideji, da je treba prostitucijo izbrisati iz družbe, na primer tako, da s kaznovanjem klientov ukinemo povpraševanje, močno poslabšujejo njihov položaj.

Izhajam iz prepričanja, da moramo ljudem pripoznati svobodno voljo pri odločitvi za poklic in kako bodo razpolagali s svojim telesom. Ljudje imamo zelo različne odnose do spolnosti in intimnosti. Kadar gre torej za konsenzualni odnos med seksualnim delavcem oziroma delavko ter klientom oziroma klientko, ne vidim razloga, zakaj bi morala država v tak odnos intervenirati. Kadar gre za prisilen odnos, se morajo vključiti organi pregona, kar naša zakonodaja že omogoča.

V Sloveniji se je z nekaterimi manjšimi spremembami predpisov na področju registracije storitvenih dejavnosti nedavno zgodila tiha legalizacija prostitucije, kar je najverjetneje posledica želje po polnjenju državne blagajne z dodatnimi davki. Čeprav sedanji model, ko prostitucija ni reguliran poklic, vendar je delo mogoče registrirati, ni nastal v sodelovanju s seksualnimi delavkami in delavci, vsebuje nekatere značilnosti, ki jih zagovarjajo tudi v organizacijah seksualnega dela. Te nasprotujejo regulaciji, ker seksualne delavke in delavce posebni registri ali nadlegovanja z nenehnimi zdravstvenimi pregledi dodatno stigmatizirajo ter odvračajo od reguliranih oblik dela.

Država bi morala spodbujati, torej tudi financirati, (samo)organiziranje seksualnih delavk in delavcev in organizacij, ki bi jim ponudile podporo in različne oblike pomoči ter druge mehanizme opolnomočenja. Če ni organizacij, ki bi podpirale seksualne delavke in delavce, in predvsem če ni (samo)organiziranja, potem tudi ni informacij, kako to delo opravljati varno, kako se zaščititi pred tveganji, kakšna je pravna ureditev in kakšne so pravice seksualnih delavk in delavcev.

***

Dr. Iztok Šori, sociolog, raziskovalec na Mirovnem inštitutu.