Semenj nečimrnosti

Politiki iz Slovenije so lahko opaženi le na Balkanu, kjer Unijo izenačujejo z likom in delom evroposlancev.

Objavljeno
02. april 2019 06.30
Posodobljeno
02. april 2019 06.30
Ivo Vajgl, Tanja Fajon, Igor Šoltes, Lojze Peterle, Romana Tomc, Milan Zver, Patricija Šulin in Franc Bogovič na odru novinarskega središča v Ljubljani. Foto: Jure Eržen
Ocena dela evropskih poslancev je nehvaležna naloga. Posebno v manjših članicah so pogosto videni kot nekakšni diplomati z visokim plačilom iz proračuna EU, ki se morajo za vsako oceno bojevati za takšne in drugačne nacionalne interese. Tudi sebe vidijo kot politike, ki morajo bolj kot za skupne interese EU skrbeti za uresničevanje želja domačih volivcev. Tako niti osem evropskih poslancev iz Slovenije ne more biti izjema. Ko so vprašani po dosežkih, začnejo na veliko naštevati, kaj vse so v petletnem mandatu naredili za slovensko blaginjo. Čeprav pravih vzvodov nimajo v rokah.

Evropski poslanci se v različnih odborih morajo ukvarjati z dolgimi in duhamornimi poročili. Zanimanje zanje je pogosto omejeno na pisarne, v katerih so nastali. Posamezni poslanec ima omejen vpliv, ki ni odvisen le od navzočnosti v medijih. Tudi sam evropski parlament po svoji strukturi, načinu izvolitve in, navsezadnje, pristojnostih ni tipično zakonodajno telo, kakršno poznamo v državah članicah. Radi ga zbadajo: kot parlament ne more niti predlagati zakonodaje – to je delo evropske komisije – niti odločati o lastnem sedežu.

Kljub njihovemu deklarativnemu nasprotovanju sedežema v Bruslju in Strasbourgu se nič ne spremeni. Za poslance je že tako najpomembneje, da so dobro zapisani v domačih krajih. Slovenska osmerica v velikem parlamentu s 751 poslanci ni izstopala. Med njimi ni nobenega evroskeptičnega ali radikalno levičarskega kričača. Kot edini do zdaj je bil leta 2011 v veliki škandal vpleten Zoran Thaler. Bil je med štirimi poslanci, ujetimi, ko so časnikarjem, ki so se predstavili kot lobisti, pokazali pripravljenost za sprejetje denarja v zameno za njihov glas.

V skoraj poldrugem desetletju članstva v EU že tako nikomur ni uspel preboj pri velikih temah, da bi njegovo delo postalo znano v vsej Uniji. Resnici na ljubo: le redki evropski poslanci – in enako velja za bruseljske komisarje – postanejo v Evropi znane osebnosti. Politiki iz Slovenije so lahko opaženi kvečjemu na Balkanu, kjer Unijo v javnosti še površno skoraj izenačujejo z likom in delom evropskih poslancev. Skoraj vsak od slovenskih ima kakšno zgodbo, povezano z državami jugovzhodnega sosedstva, in ima domnevno velike zasluge za njihove približevanje EU.

Različna merjenja, kakršno je na Slovenskem nenavadno pogosto citirana analiza MEP Ranking, veljajo za zelo metodološko sporna in nikakor ne morejo biti merilo količine, kaj šele kakovosti opravljenega dela. Ena od posebnosti slovenskih poslancev je, da se niti pri temah nacionalnega pomena, kakršna je uveljavljanje arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško, ali pri izpadih predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija ne morejo izogniti drobnjakarskemu politikantstvu in delitvi duhov.

Evropski parlament trpi kar precejšnjo krizo verodostojnosti. Ker poslance volijo ljudje, se parlamentarci radi vidijo kot srčika evropske demokracije. Po drugi strani se morajo poslanski izbranci zatekati k odločanju v trialogih s predstavniki evropske komisije in držav članic, ki potekajo povsem nepregledno in za trdno zaprtimi vrati. Tudi pri porabi splošnega nadomestila za parlamentarno delo, ki znaša 4513 evrov na mesec, kljub pritisku javnosti nočejo igrati z odprtimi kartami.

Parlament se v institucionalni bitki le počasi krepi. Med ključnimi krizami zadnjih let, tako v migracijski kot tudi gospodarsko-finančni, je bil potisnjen na obrobje in je lahko kvečjemu vodil dolge razprave z bolj ali manj skromno udeležbo. Najpomembnejše odločitve so imele v rokah države članice. Kljub temu bo v času drobitve političnega prostora stabilnost delovanja EU večinoma odvisna od tega, ali bi protievropske sile lahko onemogočile učinkovito parlamentarno delo. V takem kontekstu bi stalna poslanska želja po doseganju javnega občudovanja morala postati obrobna.