Šestdesetletnik
Časopis bralcev ne sme »matrati« in novinarji ne smemo »matrati« njega.
Odpri galerijo
časopis delo izdano 21. julij 1969, človek na luni Foto
Ob najinem prvem srečanju jih še ni imel štirideset. Bil je v formi, v kakršni pač znajo biti moški teh let. Tudi njegov karakter, ko sem ga spoznala pobliže, me ni razočaral. V prihodnjih dvajsetih letih sva bila v stiku vsak dan. Prvič že za dobro jutro, drugič običajno ob popoldnevih. Ko je večina zaklepala pisarne ali ustavljala tekoče trakove, je on šele začel postavljati zadnje pike na svoje i-je. Tretjič ali celo sedmič, če je bilo treba, sva prek telefona običajno trčila za lahko noč. Videvala sva se le nekajkrat na leto. Včasih se je zdelo, da njegov žar popušča, a se je vsakič znova izkazal za zimzelenega. Prvega maja jih bo dopolnil šestdeset. V teh dneh ga srečujem vsak dan. In veste kaj? Še vedno se ni izpel, tale 60-letnik. Tale časnik, ki mu rečemo »delo z veliko začetnico«.
V 90. letih so na Delu peli še teleprinterji. Dolgi luknjičasti rumeni trakci so se vili iz njih. Druga naprava, ki je pela dni in noči, so bili telefoni. »Pradavni«, na žico. Ob njih je novinar na informacijo in na to, da človek na oni strani milostno dvigne slušalko, čakal debele ure. Prej kot informacijo je dočakal – klic urednika ...
Spominjam se prve »resorne« urednice Helene. Rekli so, da je strah in trepet Delovih dopisnikov. Ko je pri nas doma, običajno sredi kosila, pozvonil telefon, so žlice ostajale v zraku. Bil je čas pripravništva. »A je mož doma? A je že na kavču?« vpraša Helena. In nadaljuje: »Toliko bolje zate, če že počiva. Daj mu v roke prispevek, ki si mi ga danes poslala, in naj prebere samo uvod. Če ga bo razumel, ga objavim v izvirniku, kot si ga napisala – s petimi podredji in vsemi vejicami in podpičji vred.« Seveda sem na domačem preizkusu pogrnila. Pri zadnjem podredju petvrstičnega uvoda se mož ni več spomnil njegovega začetka ... Zehaje mi ga je vrnil ...
Kot ugotavljam danes, je bila tudi Helena prava zimzelena urednica. Njen moto je bil, da časopis bralcev, zlasti tistih na kavčih, ne sme »matrati« in novinarji ne smemo »matrati« njega. Zdaj šele mi je jasno, zakaj je pri šestdesetih še vedno v formi.
Polona Malovrh
V 90. letih so na Delu peli še teleprinterji. Dolgi luknjičasti rumeni trakci so se vili iz njih. Druga naprava, ki je pela dni in noči, so bili telefoni. »Pradavni«, na žico. Ob njih je novinar na informacijo in na to, da človek na oni strani milostno dvigne slušalko, čakal debele ure. Prej kot informacijo je dočakal – klic urednika ...
Spominjam se prve »resorne« urednice Helene. Rekli so, da je strah in trepet Delovih dopisnikov. Ko je pri nas doma, običajno sredi kosila, pozvonil telefon, so žlice ostajale v zraku. Bil je čas pripravništva. »A je mož doma? A je že na kavču?« vpraša Helena. In nadaljuje: »Toliko bolje zate, če že počiva. Daj mu v roke prispevek, ki si mi ga danes poslala, in naj prebere samo uvod. Če ga bo razumel, ga objavim v izvirniku, kot si ga napisala – s petimi podredji in vsemi vejicami in podpičji vred.« Seveda sem na domačem preizkusu pogrnila. Pri zadnjem podredju petvrstičnega uvoda se mož ni več spomnil njegovega začetka ... Zehaje mi ga je vrnil ...
Kot ugotavljam danes, je bila tudi Helena prava zimzelena urednica. Njen moto je bil, da časopis bralcev, zlasti tistih na kavčih, ne sme »matrati« in novinarji ne smemo »matrati« njega. Zdaj šele mi je jasno, zakaj je pri šestdesetih še vedno v formi.
Polona Malovrh
