Sežig zdaj ali nikoli več
Nastavki sistema ravnanja z odpadki so po zaslugi ministrstva zdaj zelo neugodni, nadzor nad tokovi je pomanjkljiv.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic
Leta opozoril, da v našem sistemu gospodarjenja z odpadki nekaj ni v redu, so se letos nazorno izkazala za upravičena. Koncept nič odpadkov, v katerem ni prostora za sežig goriva iz preostanka odpadkov, še ne more delovati v celoti, vsaj ekonomsko ne. To so pokazali nakopičeni kupi odpadkov, ki jih ni bilo mogoče stroškovno učinkovito izvoziti. Požar v Kemisu, ki je zbiral in izvažal nevarne odpadke, je težave povzročil več podjetjem.
Brez sežiga slovenski sistem ravnanja z odpadki očitno ne deluje. Pobude za postavitev sežigalnice ali dveh pa se že desetletja valjajo po predalih. Če bi jih upoštevali, bi se zdaj pogovarjali o začetku njihovega zapiranja, stroške izvoza odpadkov bi namreč že prej lahko pretopili v naložbe v snovno predelavo odpadkov ter spodbude za zmanjševanje količine odpadkov in ponovno uporabo, kjer bi lahko nastala nova delovna mesta.
Zdaj bo težko, nastavki so zaradi dejanj ministrstva za okolje v preteklosti zelo neugodni. To se je poskušalo znebiti vseh morebitnih obveznosti. Odlaganje odpadkov bi morala biti državna javna služba, a so možnost za to zamudili že leta 2009. Ko so občine gradile centre za ravnanje z odpadki, je bilo prepozno. Termična izraba odpadkov je še državna služba, a tudi to bi na ministrstvu za okolje in prostor očitno najraje predali komu drugemu, saj se nič ne spremeni niti za milimeter. Medtem je Celje izsililo dovoljenje za svojo toplarno, računsko sodišče se je vtaknilo v očitno neskladje glede lastništva in upravljanja, če je to vendar državna služba, to pa je bilo tudi vse. Celjska toplarna še naprej sprejema odpadke samo iz Savinjske regije.
Vsa neskladja onemogočajo učinkovit nadzor masnih tokov odpadkov, otežila so tudi predvidevanje težav, ki jih je prinesla kitajska prepoved uvoza odpadkov in prenapolnjenost evropskih sežigalnic. Zlasti pa nepoznavanje tokov odpadkov onemogoča načrte za predelavo odpadkov, veriženje podjetij in rast centrov za ponovno uporabo. Slovenija preprosto ni dovolj velika za tako razpršeno upravljanje in toliko različnih načrtov za odpadke.
Vzdržen sistem bi predvidel vključitev vsakega podjetja v sistem ravnanja z odpadki že ob registraciji, plačilo pavšala za ravnanje z embalažo in možnost oprostitve ob predelavi odpadkov. Leta se je vlekla tudi zahteva za odpravo izjave o lokaciji izrabljenega vozila, ki je omogočala brezplačno zasedanje prostora ali prodajo vozila v tujino. Gorivo iz odpadkov in blata čistilnih naprav pa bi gotovo lahko grelo kakšno našo sosesko, ne tuje.
Gospodinjstva pa se lahko začnejo pripravljati na nove razmere. V trgovinah bodo izginile plastične vrečke, slamice, mogoče tudi brivniki za enkratno uporabo. Na voljo so biorazgradljive vrečke, tekstilne in druge torbe za večkratno uporabo, vse več bo tudi trgovin, ki bodo dopuščale uporabo lastne embalaže kupcev. Zmanjševanje količine odpadkov ima prednost.
Brez sežiga slovenski sistem ravnanja z odpadki očitno ne deluje. Pobude za postavitev sežigalnice ali dveh pa se že desetletja valjajo po predalih. Če bi jih upoštevali, bi se zdaj pogovarjali o začetku njihovega zapiranja, stroške izvoza odpadkov bi namreč že prej lahko pretopili v naložbe v snovno predelavo odpadkov ter spodbude za zmanjševanje količine odpadkov in ponovno uporabo, kjer bi lahko nastala nova delovna mesta.
Zdaj bo težko, nastavki so zaradi dejanj ministrstva za okolje v preteklosti zelo neugodni. To se je poskušalo znebiti vseh morebitnih obveznosti. Odlaganje odpadkov bi morala biti državna javna služba, a so možnost za to zamudili že leta 2009. Ko so občine gradile centre za ravnanje z odpadki, je bilo prepozno. Termična izraba odpadkov je še državna služba, a tudi to bi na ministrstvu za okolje in prostor očitno najraje predali komu drugemu, saj se nič ne spremeni niti za milimeter. Medtem je Celje izsililo dovoljenje za svojo toplarno, računsko sodišče se je vtaknilo v očitno neskladje glede lastništva in upravljanja, če je to vendar državna služba, to pa je bilo tudi vse. Celjska toplarna še naprej sprejema odpadke samo iz Savinjske regije.
Vsa neskladja onemogočajo učinkovit nadzor masnih tokov odpadkov, otežila so tudi predvidevanje težav, ki jih je prinesla kitajska prepoved uvoza odpadkov in prenapolnjenost evropskih sežigalnic. Zlasti pa nepoznavanje tokov odpadkov onemogoča načrte za predelavo odpadkov, veriženje podjetij in rast centrov za ponovno uporabo. Slovenija preprosto ni dovolj velika za tako razpršeno upravljanje in toliko različnih načrtov za odpadke.
Vzdržen sistem bi predvidel vključitev vsakega podjetja v sistem ravnanja z odpadki že ob registraciji, plačilo pavšala za ravnanje z embalažo in možnost oprostitve ob predelavi odpadkov. Leta se je vlekla tudi zahteva za odpravo izjave o lokaciji izrabljenega vozila, ki je omogočala brezplačno zasedanje prostora ali prodajo vozila v tujino. Gorivo iz odpadkov in blata čistilnih naprav pa bi gotovo lahko grelo kakšno našo sosesko, ne tuje.
Gospodinjstva pa se lahko začnejo pripravljati na nove razmere. V trgovinah bodo izginile plastične vrečke, slamice, mogoče tudi brivniki za enkratno uporabo. Na voljo so biorazgradljive vrečke, tekstilne in druge torbe za večkratno uporabo, vse več bo tudi trgovin, ki bodo dopuščale uporabo lastne embalaže kupcev. Zmanjševanje količine odpadkov ima prednost.
