Sezona kameleonov

Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney, ki je nekoč po Franciji novačil ovčice za svojo Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, kar morajo eno svoje najstniško leto početi vsi moški pripadniki te najbolj avtohtone ameriške krščanske ločine, je nedvomno globoko veren človek. Tako globoko, da verjame v čudeže, se je norčeval temnopolti komentator na televiziji CNN. V studio, ki so ga postavili v Tampi na Floridi, so ga povabili, da bi ocenil veliki Romneyev nastop na konvenciji republikanske stranke. »Povem vam, da je veren človek, saj obljublja, da bo v naslednjih štirih letih ustvaril 12 milijonov delovnih mest. To je čudež,« je dejal.

Podrobnosti o tem, kako bo naredil ta »čudež«, Romney ni razložil, so v teh dnevih ugotavljali številni komentatorji. Sedanji demokratski predsednik Barack Obama ga je obtožil, da zgolj vrti staro republikansko ploščo, tako staro, da bi lahko po njegovih besedah republikansko konvencijo pokazali tudi po črnobelih televizijah. Obama tekmecu očita, da bo zgolj nadaljeval preživelo politiko čedalje večjega razslojevanja, bogatenja najpremožnejših in siromašenja srednjega sloja in revežev. Ta očitek seveda drži, težava sedanjega predsednika je le ta, da se je pod njegovo skoraj štiriletno oblastjo ta »republikanski« trend le še stopnjeval.

A če Romney resno misli s tistimi 12 milijoni služb, je edini način, da ustvari ta čudež, krepka spodbuda gospodarstvu, ki se ji z drugimi besedami reče tudi stimulacija. To je trenutno ena najbolj osovraženih besed med republikanci, ki Obamo obtožujejo, da je bil njegov stimulacijski program čisto zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Pri tem pa farizejsko molčijo, da so v ta stimulacijski paket tudi sami namočili svoje smrčke, tako kot njihov podpredsedniški kandidat Paul Ryan, ki je kot kongresnik pisno moledoval za državna sredstva za podjetja v svojem Wisconsinu. Ali tisti podjetnik, ki so ga republikanci pripeljali v Tampo, da je rohnel čez nevzdržno socialistično politiko demokratov, potem se je pa razvedelo, da je njegovo podjetje dobilo desetine milijonov dolarjev iz stimulacijskega programa.

Republikanci sovražijo stimulus le, če se ga izmislijo demokrati. Januarja 2008, ko je bila kriza še za obzorjem, so pod taktirko takratnega predsednika Georgea Busha mlajšega republikanci na Kapitolskem griču z veliko večino sprejeli nekaj, kar je davkoplačevalce stalo 152 milijard dolarjev in se imenovalo: Zakon o gospodarskem stimulusu. Tudi takrat, ko so Obamovi predstavljali svoj načrt gospodarskega okrevanja, so republikanci pripravljali svoj alternativni stimulacijski program, ki bi državo stal 715 milijard dolarjev.

A zdaj je »stara dobra stranka« proti vsemu, kar podpira Obama. Tako so se strateško odločili že takoj po njegovi izvolitvi. Zato bi republikanci zdaj ostro nasprotovali tudi svojim do včeraj še najbolj svetim zapovedim, če bi si jih danes drznil predlagati predsednik. Mogoče se sliši paradoksno, a včasih se zdi, da je edini način, kako bi lahko demokrati uresničili svoje načrte, ta, da izvolijo republikanskega predsednika.