Shizofrenost na evropskem parketu

»Od voditelja male evropske države, ki je v pisarni manj kot eno leto, bi pričakovali, da bo velike teme obravnaval previdneje,« je najvplivnejši bruseljski medij Politico zapisal v uvodu ponedeljkovega intervjuja s predsednikom slovenske vlade Marjanom Šarcem. S svojim pogledom na prihodnost Evropske unije – tega je Šarec strnil tudi skozi ostro kritiko odhajajočega predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija, ki ga je označil za neprimernega za to funkcijo, in predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki ga je označil za pristranskega zaradi strankarskih političnih interesov –, ni presenetil le novinarja Jacopa Barigazzija, ki se je z njim pogovarjal, ampak večji del politične javnosti.

Ostra Šarčeva kritika na račun vodstva evropskih institucij, usmerjana predvsem na dogajanje ob arbitraži in izjave Tajanija na slovesnosti v Bazovici, pa razvodeni ob dejstvu, da so puščice zadevale odhajajoče evropsko vodstvo. Ostre Šarčeve retorike zato ne gre imeti za posebno pogumno, slovenskim interesom se utegne v prihodnosti celo vrniti kot bumerang, ampak prej kot sporočilo, namenjeno predvsem slovenski javnosti – ta bi utegnila Šarčeve kritike Bruslja nagraditi. A natanko temu se je – vsaj tako je zatrjeval – želel izogniti, ko je zavrnil nastop pred evropskim parlamentom: »Moj govor v evropskem parlamentu bi lahko bil v tem času razumljen kot predvolilni. Tisti, ki mi danes očitate, ker ne bom imel govora, bi mi v nasprotnem primeru očitali prav to,« je Šarec odgovarjal na kritike in pri tem še navajal, da bi bilo smotrneje, da bi nagovoril prihodnji sklic, ko bo poleg svojih pogledov na prihodnost Evropske unije lahko predstavil tudi konkretnejše prednostne naloge slovenskega predsedovanja Svetu EU 2021.

Izbira pogovora za spletni Politico namesto nagovora evropskega parlamenta se je morda res izkazala za medijsko odmevnejšo izbiro, čeprav bi morda enako glasno ob isti vsebini odmeval tudi nagovor v evropskem parlamentu. A ta odločitev je razgrnila tudi shizofrenost slovenskega zunanjepolitičnega delovanja in umanjkanje prepotrebne politične sofisticiranosti.

​Če so bile Šarčeve ostre puščice, ki jih je usmerjal v odhajajoča predstavnika evropske komisije in parlamenta, res namenjene evropski javnosti, se predsedniku vlade njegov nastop ni najbolje posrečil. Uspešna diplomacija v svoji biti pač ni glasna, voditelji, ki obračunavajo, pa ne posebno visoko cenjeni v mednarodnih krogih. Če pa je bil nagovor namenjen domačemu političnemu parketu – težko se je sicer znebiti občutka, da gre za nekakšno popravljanje škode, ki so jo je z zavrnitvijo nagovora evropskega parlamenta storil sam – je izbral napačen medij. Ne zaradi tega, ker njegov besede v slovenski javnosti ne bi odmevale, ampak ker s svojim nastopom ni ustvaril vtisa državnika.