Si lahko privoščimo takšno logistično odvisnost?
Če res ni zarot, potem je položaj še precej slabši, kot smo do zdaj mislili.
Odpri galerijo
Bivši predsednik uprave Luke Koper Drago Matić je zdaj pri konkurenci. Foto Tomi Lombar
Odhod nekdanjega prvega moža Luke Koper Draga Matića v tržaško pristanišče je še ena od vrste napak v sistemu. Tako se s kadri ne ravna. Slovenija je premajhna, da bi lahko razsipala svoje moči. Ampak, koga to briga, ko je treba opraviti nalogo. Katerokoli že. Odhod Matića v Trst je za celoten državni sistem, za gospodarski sistem ali uspeh Luke pomemben le toliko kot kaplja v morje.
Je pa res, da so bili po naših podatkih v Trstu veseli te kaplje. In čeprav v Luki ne slišijo radi, da v tržaškem pristanišču zadnja leta tečejo hitreje kot v koprskem, se dogaja prav to. V sosednjem pristanišču pišejo zadnji dve leti višje odstotke rasti. Nič usodnega, dokler gre za običajno in zdravo pristaniško konkurenco. V Trstu v marsičem še vedno zaostajajo za Koprom, a se hitro učijo in tudi posnemajo, če je treba. Ne delajo ničesar narobe. Vsaj ne s stališča običajne poslovne prakse. In popolnoma logično je, da si privoščijo kader, ki jim morda prinese več posla. Pomembneje je, kako ravnamo doma.
Morda si lahko pomagamo z zgodovino. Luka Koper se je pred približno 17 leti podala na sedmi tržaški pomol upravljati kontejnerje. Šlo je za poslovno avanturo, zaradi katere so v Luki na koncu zamudili vlaganja v načrtovan lasten velik kontejnerski terminal na svojem tretjem pomolu, ki ga še vedno ni. Zatem se je pozornost za nekaj let usmerila v to, kako bo Slovenija gradila drugi tir skupaj s tiri iz Italije, a je po treh letih vse padlo v morje, evropski denar za drugi tir pa je šel proti Hodošu.
V tistih Pahorjevih (in prej Janševih) letih je državni vrh veliko časa izgubil v pogovorih z nemškimi poslovneži, ki so nam prihajali solit logistično pamet. Vmes pa je iz Luke zaradi »naših« kadrov pobegnil zajeten kupček milijonov. Sledile so menjave uprav, obljube o drugem tiru se vlečejo vsaj 15 let, evropski (beri predvsem italijanski in nemški) finančniki iz Bruslja pa razlagajo, kako da drugi tir ni ekonomska naložba. Ne vem, kako to vedo, če do razpisa nihče ne bo vedel, koliko bo polaganje tračnic res stalo. V zmedo se vpletejo še Madžari, ki jim menda pripada naš košček morja. In vesoljna ter majhna Slovenija se ukvarja z dilemo: vlaki da, samo čim dlje od pristanišča. Povsod po državi je gradnja železnic razumljiva rutina, samo od Divače proti morju se logika ustavi. Res čudno!
Tako leta tečejo, dogaja se veliko, zgodi pa zelo malo ali nič. Visoki državni predstavniki prepričujejo, da teorije zarote ni ter da je vsa zmeda in zamuda na terenu, kjer bi morali imeti prednost, samo stvar slovenske vsestranske previdnosti. Mar je tudi prehod Draga Matića v Trst posledica takšne »previdnosti«? Ni treba verjeti v teorijo zarote, ki na vsakem koraku ob vsaki oviri nastavi sedem novih. Če res ni zarot, potem je položaj še precej slabši, kot smo mislili do zdaj. Kajti zarotam se je mogoče postaviti po robu, proti temu, čemur smo priča, pa očitno ni pomoči.
Je pa res, da so bili po naših podatkih v Trstu veseli te kaplje. In čeprav v Luki ne slišijo radi, da v tržaškem pristanišču zadnja leta tečejo hitreje kot v koprskem, se dogaja prav to. V sosednjem pristanišču pišejo zadnji dve leti višje odstotke rasti. Nič usodnega, dokler gre za običajno in zdravo pristaniško konkurenco. V Trstu v marsičem še vedno zaostajajo za Koprom, a se hitro učijo in tudi posnemajo, če je treba. Ne delajo ničesar narobe. Vsaj ne s stališča običajne poslovne prakse. In popolnoma logično je, da si privoščijo kader, ki jim morda prinese več posla. Pomembneje je, kako ravnamo doma.
Morda si lahko pomagamo z zgodovino. Luka Koper se je pred približno 17 leti podala na sedmi tržaški pomol upravljati kontejnerje. Šlo je za poslovno avanturo, zaradi katere so v Luki na koncu zamudili vlaganja v načrtovan lasten velik kontejnerski terminal na svojem tretjem pomolu, ki ga še vedno ni. Zatem se je pozornost za nekaj let usmerila v to, kako bo Slovenija gradila drugi tir skupaj s tiri iz Italije, a je po treh letih vse padlo v morje, evropski denar za drugi tir pa je šel proti Hodošu.
V tistih Pahorjevih (in prej Janševih) letih je državni vrh veliko časa izgubil v pogovorih z nemškimi poslovneži, ki so nam prihajali solit logistično pamet. Vmes pa je iz Luke zaradi »naših« kadrov pobegnil zajeten kupček milijonov. Sledile so menjave uprav, obljube o drugem tiru se vlečejo vsaj 15 let, evropski (beri predvsem italijanski in nemški) finančniki iz Bruslja pa razlagajo, kako da drugi tir ni ekonomska naložba. Ne vem, kako to vedo, če do razpisa nihče ne bo vedel, koliko bo polaganje tračnic res stalo. V zmedo se vpletejo še Madžari, ki jim menda pripada naš košček morja. In vesoljna ter majhna Slovenija se ukvarja z dilemo: vlaki da, samo čim dlje od pristanišča. Povsod po državi je gradnja železnic razumljiva rutina, samo od Divače proti morju se logika ustavi. Res čudno!
Tako leta tečejo, dogaja se veliko, zgodi pa zelo malo ali nič. Visoki državni predstavniki prepričujejo, da teorije zarote ni ter da je vsa zmeda in zamuda na terenu, kjer bi morali imeti prednost, samo stvar slovenske vsestranske previdnosti. Mar je tudi prehod Draga Matića v Trst posledica takšne »previdnosti«? Ni treba verjeti v teorijo zarote, ki na vsakem koraku ob vsaki oviri nastavi sedem novih. Če res ni zarot, potem je položaj še precej slabši, kot smo mislili do zdaj. Kajti zarotam se je mogoče postaviti po robu, proti temu, čemur smo priča, pa očitno ni pomoči.
