Skupščinske kosti

Ali se bodo pričakovanja Gorana Klemenčiča, da je zadnji pravosodni minister, ki je moral pred poslanci zagovarjati predlog za izvolitev novega predsednika vrhovnega sodišča, uresničila, bo znano do poletja. Odločil se je namreč politiki odvzeti možnost kadrovanja v sodstvu, saj si ta kot tretja veja oblasti tega ne zasluži. Je tudi neprimerno, na meji ustavno dopustnega. Poslanci bi tako odločali zgolj o podelitvi trajnega mandata sodnikom, tako kot doslej, vse drugo ne bi bilo več v njihovih rokah. Velik del ustavnopravne stroke je prepričan, da bi jim morali odvzeti tudi to pravico.

Toda politika se doslej ni odrekla nobeni kadrovski pristojnosti in težko je pričakovati, da bi se ji zdaj. Čeprav takšna ureditev v Evropi velja za čudaško, saj gre za preslikavo tiste, ki je veljala v prejšnjem skupščinskem sistemu. Toda državni zbor se šteje za najbolj demokratični izraz nove ureditve, ki mu menda daje legitimnost, da odloča o marsičem.

Predlog za drugačen način imenovanja vrhovnih sodnikov in njihovega predsednika je ena zadnjih zakonskih sprememb, ki se jih loteva Klemenčič. Njihovo skupno izhodišče je (bilo), kako hitreje do pravice. Ali bo šlo res hitreje, ne vemo. Pri nekaterih zakonih, ki so že v parlamentarnem postopku, se napovedujejo težave. Slutiti je, da jih bo največ povzročila prav koalicija.

Državni zbor predlogov sodnega sveta za imenovanje sodnikov ne potrjuje več samoumevno. Zadnji je primer sodnika Aleksandra Karakaša, ko se politika ni mogla upreti skušnjavi, da ga ne kaznuje zaradi njegovega dela v zadevi Kangler. Spoštovanje strokovne avtonomije je nekaj, kar je politiki tuje – ne glede na to, katera je na oblasti. Če ministru uspe vsaj deloma spodnesti pristojnosti državnega zbora kot glavnega kadrovika v državi, bo lahko rekel, da njegov mandat ni bil tako neuspešen.