Skvoterji

Potem ko je državni zbor ugotovil, da je Janezu Janši prenehal mandat, se je vodja SDS odločil za nenavadno, vendar ne popolnoma nepričakovano taktiko ignoriranja realnosti. Kljub večini v parlamentu, ki je ugotovila, da ne more biti več poslanec, se strankini poslanci vedejo, kot da je Janša še vedno z njimi v parlamentu. Domišljijski prijatelji so sicer bolj v domeni triletnikov.

Odvzem poslanskega mandata Janezu Janši je sicer učbeniški primer delovanja delitve oblasti. Najvišje predstavniško in zakonodajno telo v državi se je odločilo, kakor se pač je, a to odločitev v sistemu zavor in ravnovesij, ki je eden od temeljnih postulatov demokratične ureditve, druga veja oblasti – v tem primeru sodna – lahko vedno ovrže. Če bi se to dejansko zgodilo, bi verjetno sledile tudi politične posledice, vsaj za vodstvo parlamenta, še bolj verjetno pa bi imeli spet opravka s srednje veliko politično krizo.

Zato ni popolnoma jasno, zakaj Janša in SDS, ki se razglašata za zadnja zaščitnika pravne države in demokratične ureditve, nista takoj tekla na Beethovnovo z zahtevo za presojo ustavnosti, ampak sta na to čakala skoraj deset dni. Konec koncev, parlament in ustavno sodišče ločita le dva prehoda za pešce.

A čeprav je Janšo očitno srečala pamet in se je po pravico odpravil na sodišče, imajo v največji opozicijski stranki svojega predsednika še vedno za poslanca, saj so ga (ponovno) predlagali za člana komisije za nadzor obveščevalnih služb. To pomeni, da so iz že tako absurdne situacije, v kateri so zaporniku hoteli omogočiti dostop do varnostno občutljivih dokumentov, »napredovali« do stopnje, kjer v SDS odločitve parlamenta preprosto – ne priznavajo več. To je nekako še huje od titoistično-revolucionarnega nepriznavanja sodišč.

In ker je parlament kolektivni predstavnik celotnega ljudstva, so v SDS pljunili v obraz ne samo vsem drugim, ampak tudi tistim šest tisoč in nekaj volivcem, ki so volili Janšo. Tudi njih namreč ne predstavlja le Janša, ampak parlament kot celota.

Namesto uporabe orodij in postopkov parlamentarne demokracije, ki so jih še kako vešči, so se v SDS odločili za politiko skvotanja. Preprosto so se odločili, da bo Janša ostal v parlamentu. Takšen pristop je sicer lahko simpatičen, kadar ga izvaja mularija na Metelkovi ali v Rogu, za parlamentarno stranko pa je nespodoben in dolgoročno škodljiv.

Nekakšno skvoterstvo pa bi lahko v tednu, katerega konec držite v rokah, pripisali tudi sindikatom. Ti se še vedno predstavljajo kot predstavniki delavskega gibanja, čeprav vse bolj spominjajo na kakšno interesno združenje posameznih poklicev, ki bi bolj sodili v katero od gospodarskih ali obrtnih zbornic.

Namreč, že vse od sestrelitve Svetlikove pokojninske reforme in zakona o malem delu je jasno, da so sindikati pomagali soustvariti položaj, v katerem smo. Položaj, v katerem ta država nima praktično nobenega manevrskega prostora, v katerem vsaj ena, če ne celo dve generaciji mladih nimata nobene prihodnosti razen prekerne. Prav tistega torej, proti čemur sindikati uradno tako ostro nastopajo.

Najbolj absurdno pri vsem tem pa je, da v socialnem dialogu kot legitimen sogovornik nastopa tudi – sindikat upokojencev. Torej delavska organizacija upokojencev. Razumi, kdor more. Pa čeprav je upokojenski sindikat zgolj logični nasledek upokojenske stranke.

Šef zadnje je, vedoč, v kakšni finančni kondiciji je država, od Mira Cerarja v koalicijskih pogajanjih iztržil dodatnih štirideset milijonov letno. Zdaj pa uspešno prodaja tezo, da je v proračunskih pogajanjih popustil za 21 milijonov in da bodo upokojenci že razumeli. V resnici pa so še vedno 19 milijonov v plusu glede na lansko leto. Če kaj, potem Karl Erjavc obvlada skvoterstvo upokojenske agende.

A tovrstno skvotanje, se pravi nelegalno (ali, če govorimo o politiki), nelegitimno zasedanje prostora, je zgolj še en primer dirke proti dnu. Čas je, da akterji slovenske zgodbe stopijo korak nazaj, odvržejo balast žive in idejne teže, ki jih vleče k tlom in ta voz vendarle premaknejo.