Slaba domača higiena

Primer Strasser je poleg zadeve Patria že drugi primer, ki slovenskemu pravosodju nastavlja ogledalo.

Objavljeno
16. januar 2013 21.12
EUROPE-CORRUPTION/STRASSER
Urban Červek, Dunaj
Urban Červek, Dunaj
Ponedeljkova obsodba nekdanjega avstrijskega notranjega ministra in evropskega poslanca Ernsta Strasserja na štiri leta zapora zaradi podkupovanja je spet razkrila razlike med delovanjem sodstva v domovini in pri naši severni sosedi. Medtem ko so Avstrijci od vložitve obtožnice do razsodbe potrebovali manj kot pol leta, pri nas sodišče slabi dve leti od afere s »podkupovanjem« štirih evropskih poslancev še vedno odloča, ali sploh uvesti sodno preiskavo proti Strasserjevemu slovenskemu kolegu Zoranu Thalerju.

Strasser in Thaler sta po objavi tajnih posnetkov dogovarjanja z novinarji britanskega časopisa Sunday Times marca 2011 vsaj odstopila s položaja evropskih poslancev (očitno v Bruslju kljub temu veljajo višji standardi politične higiene kot v Sloveniji), s čimer pa se podobnost med primeroma skoraj konča.

Kdo ve, kateri so dejavniki, ki sodišču po skoraj dveh letih onemogočajo, da bi se odločilo o uvedbi sodne preiskave, in kaj si od le-te lahko obetamo toliko časa po dogodku, ki je bil navsezadnje javno razkrit. Poslance so posneli, kako se z novinarji pod krinko dogovarjajo o plačilu v zameno za vpliv na sprejetje zakonodaje v evropskem parlamentu. Vprašanje je le, ali je to korupcija ali ne.

V Avstriji je sodišču zadeva jasna: že samo sprejetje ponudbe za »posel« je dovolj za obsodbo, nekdanji vplivni politik ljudske stranke in minister je dobil štiri leta tudi zato, da bo kazen v opozorilo drugim vplivnežem, je povedal sodnik dunajskega deželnega sodišča. Od začetka sojenja do obsodbe so minili trije meseci.

Primer Strasser je poleg zadeve Patria že drugi izpostavljeni primer, ki slovenskemu pravosodju nastavlja ogledalo, v katerem se ne kaže prav lepa podoba. Medtem ko je sodnica v Avstriji obtožene v poslu z orožjem z natančnimi vprašanji in dobro taktiko večkrat povsem spodnesla, spremljamo v ljubljanski razpravni dvorani pravo tragikomedijo. V Avstriji se je odvetnik Walterja Wolfa ponižno opravičil, ker njegova stranka ni prišla na narok, in obljubil, da prihodnjič pride, kar se je tudi zgodilo. O aroganci ni ne duha ne sluha, ves čas je jasno, kdo vodi postopek, in to vsekakor niso naduti odvetniki, če že primerjamo s Slovenijo.

Pri nas pa je šlo celo tako daleč, da Thaler sam javno poziva sodišče, naj se premakne in končno razsodi, ali je kriv ali ne. In pravilno opozarja na težavo, da pri nas politiki (in gospodarstveniki) ponavadi obvisijo v vicah policijskih ovadb in tožilskih obtožb, epiloga pa nobenega. Ali bi bila potrebna vstaja Mariborčanov, če bi sodstvo pri Kanglerju opravilo svoje delo pravočasno in dosledno? In ali bi se politiki upali tako arogantno vesti, če bi sodniki imeli avtoriteto, ki jim pripada?

»V zgodovini države je bilo malo ljudi, ki so ji povzročili toliko škode, kot ste jo vi,« je Strasserju med izrekom sodbe povedal dunajski sodnik. Se naši sodniki zavedajo škode, ki jo z nesojenjem državi povzročajo oni?