»Slej ko prej se nam bo zmešalo«

Mladi družboslovci so obsojeni na životarjenje. Investicija njihovih staršev in njih samih je bila vržena proč.

Objavljeno
02. november 2013 18.35
reut*ITALY
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Skupina na prestižnih evropskih univerzah izobraženih mladih novinarjev, sociologov in politologov je minuli petek zvečer v enem od londonskih pubov, ki slovi po razmeroma poceni pivu, kot velik kup nesreče sedela za mizo in preklinjala usodo svoje (izgubljene) generacije.

Italijanka Ylenia, Španec Ernesto in Grkinja Jenny so prišli po končanem študiju v London iskat zaposlitev. Vsi so otroci srednjega razreda, odrasli v prepričanju, da bo življenje le še boljše. Starši so jih – življenjska investicija – vpisali na prestižne fakultete: to je bilo še pred nekaj leti (zdaj je že prazgodovina) zagotovilo za redno in spoštovano službo. Pridno so študirali in z delom v prostem času služili denar za najemnino. Evropo je v tem času zajela epidemija družboslovja – tudi če krize ne bi bilo, bi velik del vrhunsko izobraženih družboslovcev (zdaj tudi Oxford in Cambridge diplomirancem ne zagotavljata ničesar razen praznega prestiža) ostal brez službe. Odkar pa je udarila kriza, ki je udarila zato, da (p)ostane stanje, je celotna generacija brez dela, perspektive, upanja in brez zasilnih izhodov.

Mladi družboslovci so obsojeni na životarjenje. Investicija njihovih staršev in njih samih je bila vržena proč. V Londonu. V Atenah. V Madridu. V Rimu.

V Ljubljani.

»V London sem prišla, da bi si našla kakršno koli zaposlitev. Starša v Atenah delata v javnem sektorju. Že trikrat so jima znižali plačo. S seboj sta mi dala nekaj prihrankov. V Grčiji kot novinarka nikoli ne bi dobila službe ali pa bi, v najboljšem primeru, morala v suženjskih razmerah delati … lagati za 300 evrov na mesec. Brez kakršne koli pogodbe. Delala sem na tukajšnjem dopisništvu Al Džazire. Neplačana praksa. Kamor koli greš, je enako – neplačana praksa. Totalno izkoriščanje. V časopisih je taka konkurenca, da tudi z zastonj vrhunskimi prispevki sploh ne moreš priti na vrsto. To je popolna zmaga kapitala – da se vrhunsko izobraženi mladi ljudje, ki bi morali vstopati v elito družbe, drug z drugim borijo za zastonjsko delo,« je dejala Grkinja Jenny, ki v Londonu ni pričakovala atenskega odnosa delodajalcev, a je tudi v svetovnem središču kapitalizma, ki bi, sledeč dogmi, moral nagrajevati sposobnejše in mlajše, takoj trčila v zid klientelizma in nepotizma, ki ga je dobro spoznala že doma in ki – na vseh ravneh – obvladuje tudi Slovenijo. Medije pa še posebej.

Enako se dogaja Ylenii. Po poldrugem letu iskanja vsaj simbolno plačanega dela v medijih je začela sodelovati s humanitarno organizacijo, ki z umetniškimi projekti pomaga beguncem iz Sirije. Tudi njeni prihranki se hitro topijo. V prostem času še naprej piše (odlične) tekste in jih – praviloma brez odziva: razveseli jo že, če jo prijazno zavrnejo – pošilja na različne časopisne naslove. Ko je druščini v pubu omenila, da je neki lokalni britanski časopis objavil članek njenega znanca, se je omizje razveselilo, kot da je eden izmed njih ravnokar prejel Pulitzerjevo nagrado. Ne le iz solidarnosti in tovarištva: mladim evropskim družboslovcem je kriza dala »terminalno diagnozo«, zato se obsojeni na smrt oprijemajo vsake slamice upanja: delirium tremens.

»Iskreno: vsi vemo, da bo le še slabše. Da nas zavestno spreminjajo v Kitajce. To me ne preseneča. Preseneča me, s kako hitrostjo in kako brez odpora se to dogaja. Tu, v Londonu, je morda še huje kot v Grčiji ali Španiji, kjer se jasno vidijo posledice krize in ljudje umirajo na ulicah. Tu je vsega veliko, celo mesto deluje kot priložnost. Ves čas se ti zdi, da ti lahko uspe. Če ne danes, pa jutri. Zato vztrajamo, iščemo, se pustimo poniževati. A priložnosti tudi tu ni več. Nas, mlade, so preprosto izrezali iz moderne ekonomije,« je žalobno pravila temnolasa Italijanka globokih podočnjakov, ki ugotavlja, da se Evropa – z naraščajočim rasizmom, ksenofobijo in socialno nepravičnostjo – pospešeno vrača v trideseta leta prejšnjega stoletja. »Tako kot takrat tudi zdaj največ ljudi – včasih so bežale noge, zdaj bežijo možgani – odhaja iz Italije, Španije, Grčije, Portugalske, Irske in iz vzhodne Evrope. To ni čisto nič novega in bojim se, da tudi tisto, kar sledi, ne bo,« je strnila Ylenia.

Ernesto, ki je doma s Kanarskih otokov in je magistriral iz novinarstva, je v London, kot pravi, prišel kot klasičen »ekonomski emigrant«. Vnaprej je vedel, da v medijih zanj ne bo prostora. Zato si je zaposlitev začel iskati po lokalih in delavnicah. Večino dela, ki ga dobi, opravi na črno in za mizerno plačilo. Tudi če ves mesec dela kot žival, ne more zaslužiti več kot tisoč funtov. Z dekletom, ki »prostovoljno« snema dokumentarne filme o življenju afriških priseljencev v Evropski uniji, samo za majhno stanovanje na obrobju Londona plačata 650 funtov na mesec. Živi bistveno slabše kot doma: »Vse se je zgodilo zelo hitro. Bili smo na ulicah. Protestirali smo. Predstavili smo alternative. A nas nihče ni poslušal. Oblasti so ulico premagale z ignoriranjem. Zdaj so protesti bolj ali manj potihnili. V Grčiji, v Španiji; povsod. Kaj bo naš naslednji korak, sprašuješ? Kaj bi morala storiti naša generacija? Ne vem … A slej ko prej se nam bo zmešalo. In to za nikogar ne bo dobro.«