Palestinsko vprašanje je nazadnje vstopilo v slovenski parlament. Odprla ga je opozicijska Združena levica, zahtevala je sklic nujne seje odbora državnega zbora za zunanjo politiko o priznanju Palestine. Slovenija že nekaj let omahuje, zdaj je trenutek za proaktivno zunanjo politiko, je povedal njihov poslanec, s tem se strinjajo tudi vladni Socialni demokrati in opozicijsko Zavezništvo AB. Največja koalicijska stranka SMC molči. Predsednik parlamenta in tisti, ki v državnem vrhu največ ve o mednarodnih odnosih, je bil ta teden pred kamerami pomenljivo redkobeseden.
Čeprav je gesta simbolična, ni nepomembna. Mednarodno priznanje je vedno najlepši dar. Slovenija je lahko neodvisnosti in suverenosti Palestine samo naklonjena, na začetku devetdesetih je sama prehodila pot osamosvojitve in priznanja. In vendar ima s tem težave: ob palestinskem vprašanju že dolgo okleva, pomnimo zgodbo kosovskega priznanja, odlašanja in taktiziranja v času predsedovanja Evropski uniji. Odnosi s Kosovom so vedno veljali za »posebne«, Albanci so upali, da bo poklon novorojeni državi rano priznanje. Toda čeprav prva med enakimi v EU, uradna Ljubljana ni hotela izstopiti iz sence Unije. Vse od pridružitve leta 2004 je upala, da bo našla kritje v skupnem evropskem zunanjepolitičnem stališču. Račun se ni izšel.
Pravica narodov do samoodločbe je univerzalna, Slovenija, ki je sama utemeljila svojo državnost na pravici do samoodločbe, je v položaju, ko teže kakor drugi odreče to isto pravico drugemu. V krčevitem lovljenju ravnotežja med nenačelnostjo in interesi, kršitvami mednarodnega pravnega reda in podrejanjem Združenim državam, bi hotela biti neopazna. Medtem kakor da ni opazila, da se mednarodne razmere spreminjajo, evropski sentiment do palestinske državnosti se je povečal, celo v državah, ki so nenehno sledile ameriški politiki, se krepijo pozivi k priznanju palestinske države. Zaznati je, da Izrael izgublja celo podporo nemške kanclerke Angele Merkel. Zadnje oktobrske dni je Palestino kot prva zahodnoevropska članica EU priznala Švedska.
Palestina 194
Leta 2011 je predsednik Mahmud Abas prenesel palestinsko vprašanje v generalno skupščino Združenih narodov: njegova prošnja za polnopravno članstvo v svetovni organizaciji je sprožila gromovit aplavz večine in mučno tišino Združenih držav in Izraela. Sezona Palestincev v Palači narodov je bila svetal trenutek, ko je bilo vprašanje v središču svetovne pozornosti. Abasov poziv je bil retoričen, od začetka je bilo jasno, da diplomatska kampanja ne more biti uspešna, da ni možnosti za to, da bi Palestina postala 194. članica Združenih narodov.
Leto pozneje, novembra 2012, je bilo glasovanje o resoluciji, s katero so članice organizacije priznale Palestini status države nečlanice. Ob štirinajsterici Evropske unije, ki se je izrekla za sprejetje Palestine kot države opazovalke v Združene narode – celo Nemčija s težko zgodovino holokavsta se je ob tej priložnosti vzdržala – ni bilo Slovenije. Ob glasovanju o dvigu statusa Palestine je ostala tiho. Medtem ko je v preteklosti glasovala razmeroma načelno, leta 2009 je, na primer, med redkimi članicami EU podprla Goldstonovo poročilo vojnih zločinov v Gazi, tri leta pozneje je klonila. Vredno se je spomniti, da sramotnega vzdržanega glasu ni znal pojasniti niti tedanji, sedanji zunanji minister. Vemo, kronologija podrejanja Združenim državam je dolga, slovenske zunanjepolitične poteze so po definiciji usklajene z Washingtonom.
Pri palestinskem vprašanju, najstarejšem konfliktu našega časa, se vseeno stvari spreminjajo. Več kot tričetrt sveta priznava palestinski državi samostojnost. Ne podpirata je več samo Rusija in Kitajska, zemljevid podpornic, držav, ki so priznale Palestino, je obsežen: seže od Brazilije, Argentine, prek Turčije, Južne Afrike, do Indije in Indonezije. Švedska je postala 135. članica ZN, ki je uradno priznala neodvisnost palestinske države, poleg so vzhodnoevropske države, Poljska, Madžarska, Slovaška, ki so korak naredile že pred vstopom v Unijo, na seznamu so Malta, Ciper, Islandija.
Zgled Švedske
Poteza nove leve vlade v Stockholmu izraža vse večje mednarodno nezadovoljstvo s skoraj polstoletno izraelsko zasedbo Zahodnega brega, vzhodnega Jeruzalema in Gaze. Judovska država trdi, da je palestinska neodvisnost mogoča samo z mirovnimi pogajanji in da priznanje Palestine bodisi v Združenih narodih ali s strani posameznih držav spodkopava mirovni proces.
Švedska zunanja ministrica je, drugače, povedala, da je Palestina izpolnila mednarodnopravne kriterije za priznanje. »Obstajajo ozemlje, narod in vlada,« je komentirala Margot Wallstrom. Dejala je, da je njena vlada hotela podpreti palestinsko avtonomno oblast in blokiranega predsednika Mahmuda Abasa, še posebno v času ponovnega zaostrovanja, tretje intifade v Jeruzalemu. »Pomembno je podpreti tiste, ki verjamejo v pogajanja, in ne v nasilje«, »treba je dati upanje Palestincem in Izraelcem, da obstaja alternativa nasilju«, je povedala švedska prva diplomatka. »Nekateri bodo menili, da je prišla odločitev prezgodaj. Sama se bojim, da je prepozna.« Izrael je ob priznanju takoj protestiral, zunanje ministrstvo je odpoklicalo veleposlanika na Švedskem.
Evropskih kritik, naveličanosti s premierom Benjaminom Netanjahujem in ekspanzionistično politiko judovskih naselij na zasedenih arabskih ozemljih, je vse več in vznemirjajo Izrael, oseimdvajsetčlanska EU je pozvala k pogajanjem in čimprejšnjemu oblikovanju palestinske države.
Poslanski spodnji dom britanskega parlamenta in irski senat sta pred kratkim, v nasprotju s preteklo politiko, pozvala vladi v Londonu in Dublinu, naj priznata palestinsko državo. Francoski socialisti načrtujejo podobno resolucijo v narodni skupščini, o njej bodo glasovali konec novembra. Zunanji minister Laurent Fabius je izjavil, da gre pri francoskem priznanju le še za vprašanje kdaj in kako. Visoka evropska zunanjepolitična predstavnica Federica Mogherini je izjavila, da si želi palestinske države še v času svojega mandata. Izraelska vlada, ki je do zdaj uspešno prepričevala Evropo, da bi jo vsakršen politični pritisk izključil iz mirovnih pogajanj, ta pa so tako ali tako navidezna, postaja osamljena.
Evropsko javno mnenje
Evropa je bila glede Palestine nenehno v zadregi, njen odnos z Izraelom je zapleten, ne bi želela imeti pretirano drugačnega mnenja od Združenih držav. Hkrati bi hotela prihraniti zagato, da je požrla obljube o podpori palestinski državnosti. Vse večji problem je postalo domače javno mnenje, evropske vlade morajo svojim javnostim, naklonjenim Palestini, vedno več pojasnjevati, kaj se sploh gredo. Na evropski ulicah je več in več protestnikov, ki zaradi razmer v Gazi nasprotujejo izraelski politiki in Izraelu sploh, pa tudi antisemizma. Francija ima največjo judovsko in arabsko skupnost v Evropi, trenja zato niso presenetljiva, vendar je bila količina izgredov in napadov na sinagoge v zadnjem času kljub vsemu šokantna.
Antipatija do Izraela je očitna. Globalna javnomnenjska raziskava, ki jo je spomladi izvedel BBC, kaže, da je vpliv Izraela v svetu precej bolj negativen kot pozitiven, številke povedo, da se je judovska država postavila ob bok Severni Koreji, Pakistanu in Iranu. Sovražnost do Izraela se je v zahodni Evropi zaostrila, nedavni podatki Gallupove analize so pokazali, da ima dve tretjini so treh četrtin državljanov v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, Španiji in Italiji negativno stališče do izraelske politike.
In nazadnje: če pustimo ob strani samospoštovanje Slovenije. Če bi se slovenska zunanja politika samo malo bolj zavzeto razgledala naokoli, bi lahko ugotovila, da bo priznanj palestinske države – v državah članicah Evropske unije in zunaj nje – vse več.
–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Komentarji