Slovenski Jobsi iz garaž! 

Društvo športnih novinarjev Slovenije bo v sredo razglasilo najboljše v letu 2018
Objavljeno
16. december 2018 08.00
Posodobljeno
16. december 2018 11.08
Luka Dončić in Goran Dragić sta naša najprepoznavnejša superuspešneža. FOTO: Blaž Samec/Delo
Hvala bogu, da imamo športne ase, zaradi katerih se v športnem novinarskem cehu, ki bo v sredo razglasil najboljše v državi, ni treba ločevati na naše in vaše. Že drugo leto zapored, če sem iskren, pa že tako rekoč z eno, morda dvema izjemama v tem desetletju, ni bilo velikih dvomov, kdo je v majhni deželi velikih ljudi najboljši. Da ne bo pomote, za letošnji izbor podajam svojo oceno in še zdaleč ni uradna ocena cehovskega združenja.

Slovenski izbori športnika leta so postali eksaktna veda, kot matematika. Ena plus ena je dva in ne more biti tri, kot je nekoč že bilo pri razglasitvah najboljših, ko so bila čustva močnejša od razuma. Lani ni bilo nikakršnega dvoma o tem, kdo je bil najboljši. S tekmeci je pometel Goran Dragić, v tem bo šel po njegovih stopinjah Luka Dončić, prej je štiri leta kraljeval Peter Prevc.

Dragić, še prej Anže Kopitar, pa zdaj Dončić, morda nekoč najboljši Jan Oblak in kajpak tudi individualista Primož Roglič ter Tim Gajser so dejansko slovenski Jobsi, ki na najzahtevnejši sceni in v najširši mogoči konkurenci v najbolj priljubljenih panogah predstavljajo blagovno znamko Narejeno v Sloveniji. Ne bi se prav veliko zmotil, če bi zapisal, da so vznikli v garažah. Z manjšo pripombo le ne gre: preden so postali del najbrž niti enega odstotka športnega crème de la crème, so bili vendarle samo neizbrušeni diamanti, ki so jih potem ali pa jih še oblikujejo najboljši brusilci.

Velike športne zvezdnike poleg uspešnosti na njihovem področju združuje nekaj, k čemur smo v prvih desetletjih samostojne Slovenije stremeli in zavidali našim nekdanjim sodržavljanom z juga: da bi imeli zvezdnike svetovnega formata, ki so tudi milijonarji. Zdaj jih imamo in z veliko verjetnostjo jih bo vedno več. Čeprav je pot do zvezdniškega statusa in vstopa v družbo najbogatejših nemara težja kot zadeti glavni dobitek na loteriji. Pri čemer drži kot pribito, srečo imajo lahko le najboljši, najbolj nadarjeni, najbolj marljivi ...

image
Anžže Kopitar, športni zmagovalec in milijonar, je uresničil ameriški sen. FOTO: Roman ŠŠipić/Delo


Paradoks je, da se bodo prav zaradi dosežkov posameznikov tolkli po prsih športni birokrati. Češ, da je slovenska športna pot uspešnica in da brez ustrezne politike na nižjih ravneh ne bi bilo izdelkov najvišje kakovosti. A za razcvet naših globalnih zvezdnikov so večinoma več naredili čisti kapitalizem (prvinska želja po zaslužku, bogastvu), inercija in skrajni aktivizem (idealizem) zanesenjakov, staršev. Ti praviloma vzdržujejo visoko raven predvsem pri neatraktivnih in za biznis nezanimivih panogah, kot nekakšni zgledni modeli, ustrojeni po zamislih ali željah športnih funkcionarjev, ki jih praviloma vodi vladajoča politika. Da je s sistemom nekaj narobe, pa vendarle najbolje razkriva športna infrastruktura, ki za razvitimi državami krepko zaostaja (alpska država brez alpskega smučarskega poligona, kompleksnega plavalnega centra, vadbenih nogometnih igrišč, sodobnega atletskega in teniškega centra z dvorano, ledenih dvoran ...).

Vsem športnim Jobsom pa smo lahko še najbolj hvaležni prav športni novinarji in novinarstvo nasploh, medijski posel na čelu s časopisi in elektronski mediji, ki prav zaradi njih lahko ohranjajo bralstvo ali dvigujejo gledanost.