Služba za pospeške

Včeraj je namreč  le izdala ukaz, naj se takoj, do novega leta, ustanovi nova vladna služba, ki bo pospeševala omrtvičeno črpanje evropskega denarja.

Samo letos lahko, če odprtih projektov do konca leta ne bodo spravili v red, izgubimo več sto milijonov evrov. Januarja pa je na voljo že nova sedemletna pošiljka iz Bruslja, ki je za Slovenijo težka več kakor 3,2 milijarde evrov. V krizi je resda skregano z navadno povprečno pametjo, da tega edinega naložbenega denarja ne znamo pobrati iz bruseljskih vreč.

Zato, da bomo te vreče vendarle pametneje »praznili«, vlada ustanavlja samostojno vladno službo, ki naj naredi red na gnojišču slabih odločitev in neizvedljivih projektov. V iztekajoči finančni perspektivi imamo na voljo 4,1 milijarde evrov in v sedmih letih nam je uspelo porabiti le polovico te vsote; pri nekaterih programih pa le sramotno nizko tretjino.

Da bi v prihodnjih dveh letih ujeli milijarde iz stare perspektive, seveda po vseh zakonitostih črpanja, in da bomo bolje pripravljeni na novo finančno malho (2014–2020), bo nova vladna služba za pospeške pri črpanju še kako potrebna. Samo da spet ne bo dobro plačana služba za »naš« kader. Že celo desetletje je jasno, da bi moralo porabo evropskih sredstev voditi in koordinirati – ali resno ministrstvo ali resna vladna služba ali kar predsedni(k)ca vlade. Vsak drug poskus se doslej ni izkazal, saj so sicer samostojne regionalne vladne službe vodili zgolj ministri brez listnic. Če bi bilo drugače, se nam ta edina kvalitetna sredstva, ki jih premoremo, morda ne bi tako nesramno izmikala.

Potrebo po pospeških potrjuje tudi drugi dokument, ki ga je včeraj vladi prek gospodarskega ministrstva uspelo »objaviti« – tako imenovani akcijski načrt za pospešitev črpanja. V njem ni nič radikalno svežega, a uspeh je očitno že to, da so ga z več kakor mesečno zamudo vendar dali od sebe in z njim naredili pregled težav, ki spremljajo projekte, ter poleg nanizali nekaj možnih ali edinih možnih rešitev. Mogoče je zdaj vsem vpletenim za pokušino bolj jasno, pri čem so. Zelo v grobem, seveda. Podrobnosti so potem pač ponavadi tiste, zaradi katerih projekti padajo.

Tudi vlada Alenke Bratušek doslej očitno problema črpanja evropskega denarja ni obravnavala dovolj zagrizeno. Sicer bi na mizi že morale biti rešitve za to, kako bodo prerazporejali projekte (kjer se da) ali pospešeno razveljavljali tiste, ki se zaradi kopice lokacijskih in podobnih težav še leta ne bodo spremenili v drugi tir ali tretjo os. Pri še tako urgentnih zadevah, kakor so urgentni centri, ki bi jih s temi sredstvi lahko zgradili deset, šele zdaj, mesec dni pred koncem leta, ugotavljajo, da ima vse potrebne papirje in izvajalce samo eden od njih.