Smisel nesmiselnega obreda
Monarhična poroka ne privlači zaradi novosti, ampak ker ostaja vseskozi enaka.
Odpri galerijo
Če smo rekli, da kraljevi obred ni podlegel spektakelski logiki, pa to seveda ne pomeni, da dogodek ni bil do potankosti načrtovan in izpeljan – tako rekoč do zadnje cvetlice na oltarju. FOTO: Peter Nicholls/Reuters
Ob glavnem letošnjem dogodku na britanskem dvoru – poroki princa Harryja in Meghan Markle – je večina komentatorjev poudarila predvsem to, da se je kraljeva družina ponovno uspešno posodobila. Če naj stara in anahronistična institucija preživi v 21. stoletju, potem mora v svoje vrste sprejeti navadne ljudi, kot je ameriška igralka Meghan Markle, in se odpreti novim, za kraljevino nekoliko eksotičnim trendom. Obred, v katerega so vključili tudi pridigo temnopoltega škofa Michaela Curryja, je bil naposled priložnost, da kraljeva družina v svet pošlje plemenita sporočila o lepotah strpnosti in o bogastvu kulturne raznolikosti.
A če bi morali najti razlog, da je poroka šestega pretendenta na britanski prestol pred televizijske zaslone prikovala dve milijardi ljudi po vsem svetu, potem ta ni v vseh osvežitvah, ki sta jih pravzaprav pozno posvojili kraljica Elizabeta II. in njena družina, ampak, nasprotno, v tem, kar v kraljevini ostaja vseskozi enako.
Poročni obred, ki se opira na večstoletno tradicijo, je nadvse počasen in tu pa tam kar duhamoren. V njem ni nobenega vzgiba k spektakularnosti. Še več. V tem ritualu je vse podrejeno imperativu zmernosti in zadržanosti. Odpornost monarhične poroke proti spektakelski logiki je, paradoksalno, ravno tisto, zaradi česar ta deluje še posebej monumentalno, zunajčasovno in zato tudi privlačno.
Da se je britanski dvor še enkrat uspešno izvzel iz običajnega reda stvari, priča sam prenos veselega dogodka. Vsaj tisti, ki smo si ga ogledali na britanskem kanalu Sky News, smo lahko nekaj ur trajajoči program spremljali, ne da bi ga prekinjali reklamni bloki in ne da bi po ekranu skakale bodisi napovedi oddaj bodisi »izredne novice«. Še britanski komentator se je omejil na skope pripombe o dogajanju, sicer pa je gledalec lahko v miru sodeloval pri slovesnosti.
Če smo rekli, da kraljevi obred ni podlegel spektakelski logiki, pa to seveda ne pomeni, da dogodek ni bil do potankosti načrtovan in izpeljan – tako rekoč do zadnje cvetlice na oltarju. Pravo olajšanje je že zavest, da britanska kraljeva družina tudi tokrat ne bo ničesar prepustila naključju, da bodo obleke previdno izbrane, da nihče ne bo rekel odvečne besede ali napravil neumnega giba – vsi se bodo lepo držali in vsak televizijski prizor (mladoporočencev in njunih gostov) bo izpričeval skladnost in lepoto. Pa tudi kadar se morda zgodi kakšna nerodnost, smo lahko prepričani, da bo kraljevi protokol to hitro zgladil oziroma, če bo mogoče, spodrsljaj obrnil v prid nerodnežu.
Da obstaja užitek v gladko izpeljanem ritualu, verjetno še najbolj vemo tisti, ki smo kdaj gledali kakšno od slovenskih državnih proslav. Pri tej ponavadi ne moremo biti pomirjeni ne s scenografijo, ne z oblekami, ne s programom. Prav tako smo lahko prepričani, da se bo prej ali slej zgodil kakšen neprijeten zdrs pri izpeljavi protokola. Dogodki, ki naj bi vzbujali ponos, tako pogosto postanejo vir zadrege in sramu, ki ju državljan začuti ob državi, ki – to je namreč sporočilo slabo izpeljanega rituala – še same sebe ne jemlje resno.
Britanci, četudi že dolgo niso več kolonialna velesila, z brezhibno izpeljavo svoje kraljeve poroke svetu sporočajo, da so še relevantna država. Angleška himna God Save The Queen je prejšnjo v soboto na poroki naslavljala univerzalno občestvo, ne le Britancev, vsak (gledalec) je bil povabljen pod obnebje te sicer čisto britanske zadeve.
Nasprotniki monarhije, še posebej na levici, pogosto opozarjajo, da gre pri njej za institucijo, ki je čisti prežitek, ki ne služi ničemur, ampak kvečjemu neupravičeno zapravlja davkoplačevalski denar, obenem pa pooseblja nedemokratični nepotizem.
Monarhija se res zdi motnja v sistemu, ki hoče biti v vsem praktičen in pragmatičen in ki vsaj na deklarativni ravni od sleherne institucije, dejavnosti in celo posameznikov terja uporabnost ali unovčljivost. Monarhija ni nič od tega in prav zato – s takšno odpornostjo proti imperativu fleksibilnosti – je danes tudi najbolj dragocena. Kraljeva poroka priča, da je ključni element življenja v skupnosti prav nekaj, kar na videz nima nobene funkcije, nobene uporabnosti. Tako otoška poročna pravljica, ta nebodigatreba, opravlja funkcijo družbenega veziva. Pri tem ne gre za to, da želimo nujno pripadati britanski monarhiji, ampak da je v življenje družbe vpisana težnja po pripadanju nečemu boljšemu in večjemu od nas. Če kraljeva poroka vzbuja zanos, potem zato, ker vzbuja občutek, da obstaja neki družbeni smisel, h kateremu lahko stremi sodobni prebivalec sveta, kar lahko pomeni samo, da institucionalna politika tega smisla preprosto ne ponuja več.
Seveda je monarhija s konceptom vladarjev, ki ta položaj dobijo izključno zaradi »modre krvi«, skregana z razsvetljenskimi načeli in ideali – še posebej z idejo enakosti. A odkar monarhinja nima nobene izvršne moči več, odkar je njena funkcija bolj ali manj protokolarna in dekorativna, je lahko ves odvečni »balast«, ki ga proizvaja s svojo tradicijo in obredjem, vir navdiha za sodobno politiko, tudi za levico – pa naj se to sliši še tako nenavadno.
Emancipatorna politična gibanja minulega stoletja so šla pogosto skupaj z opuščanjem forme (oblačenja, lepega videza), manir. S tem naj bi se otresli spon obstoječega reda ali torture starejše generacije. A osvoboditev, ki so jo levičarji videli v neformalni opravi in govoru ter v ljudskem pristopu (kar je zares dobro prevzela predvsem desnica), je v resnici osiromašila javni prostor, posameznike prepustila samim sebi, obsojene na svoja partikularna življenja brez širšega skupnostnega okvira. Monarhična pozornost do popolne forme morda priča, da človek po definiciji vselej stremi k preseganju sebe, svojih (naravnih) danosti. Ljudje hočemo biti boljši in lepši, kot smo, in ponavadi nam takšno »transcendenco« omogočijo prav družbeni rituali.
V času, ko je v politiki vse več sovražnega govora, banalizacije, profanizacije, je morda nujna vrnitev k formi, oliki, osnovnim maniram. Morda je prišel čas, ko moramo sprejeti, da se olikanost na eni strani in boj za uveljavitev naprednih družbenih idej na drugi ne izključujeta. Še več, izborni jezik in noblesse oblige gresta čisto lahko skupaj z emancipatornimi družbenimi vizijami.
Seveda se zdi paradoksalno, da je danes zadnji branik izkušnje solidarnosti prav kičasti monarhični obred. A zakaj ne bi sporočila, ki ga prinašajo takšni rituali, vzeli resno? Zakaj si ne bi levica prisvojila tistih monarhičnih elementov, ki pripomorejo k občutku izjemnosti in prazničnosti v bednem vsakdanu? Najlažje je nad okostenelo institucijo vihati nos in jo odpraviti kot nekaj preživetega. Težje se je odpreti lekcijam, ki jih z vsem svojim nesmiselnim obredjem in pozornostjo videzu prinaša.
A če bi morali najti razlog, da je poroka šestega pretendenta na britanski prestol pred televizijske zaslone prikovala dve milijardi ljudi po vsem svetu, potem ta ni v vseh osvežitvah, ki sta jih pravzaprav pozno posvojili kraljica Elizabeta II. in njena družina, ampak, nasprotno, v tem, kar v kraljevini ostaja vseskozi enako.
Poročni obred, ki se opira na večstoletno tradicijo, je nadvse počasen in tu pa tam kar duhamoren. V njem ni nobenega vzgiba k spektakularnosti. Še več. V tem ritualu je vse podrejeno imperativu zmernosti in zadržanosti. Odpornost monarhične poroke proti spektakelski logiki je, paradoksalno, ravno tisto, zaradi česar ta deluje še posebej monumentalno, zunajčasovno in zato tudi privlačno.
Da se je britanski dvor še enkrat uspešno izvzel iz običajnega reda stvari, priča sam prenos veselega dogodka. Vsaj tisti, ki smo si ga ogledali na britanskem kanalu Sky News, smo lahko nekaj ur trajajoči program spremljali, ne da bi ga prekinjali reklamni bloki in ne da bi po ekranu skakale bodisi napovedi oddaj bodisi »izredne novice«. Še britanski komentator se je omejil na skope pripombe o dogajanju, sicer pa je gledalec lahko v miru sodeloval pri slovesnosti.
Če smo rekli, da kraljevi obred ni podlegel spektakelski logiki, pa to seveda ne pomeni, da dogodek ni bil do potankosti načrtovan in izpeljan – tako rekoč do zadnje cvetlice na oltarju. Pravo olajšanje je že zavest, da britanska kraljeva družina tudi tokrat ne bo ničesar prepustila naključju, da bodo obleke previdno izbrane, da nihče ne bo rekel odvečne besede ali napravil neumnega giba – vsi se bodo lepo držali in vsak televizijski prizor (mladoporočencev in njunih gostov) bo izpričeval skladnost in lepoto. Pa tudi kadar se morda zgodi kakšna nerodnost, smo lahko prepričani, da bo kraljevi protokol to hitro zgladil oziroma, če bo mogoče, spodrsljaj obrnil v prid nerodnežu.
Da obstaja užitek v gladko izpeljanem ritualu, verjetno še najbolj vemo tisti, ki smo kdaj gledali kakšno od slovenskih državnih proslav. Pri tej ponavadi ne moremo biti pomirjeni ne s scenografijo, ne z oblekami, ne s programom. Prav tako smo lahko prepričani, da se bo prej ali slej zgodil kakšen neprijeten zdrs pri izpeljavi protokola. Dogodki, ki naj bi vzbujali ponos, tako pogosto postanejo vir zadrege in sramu, ki ju državljan začuti ob državi, ki – to je namreč sporočilo slabo izpeljanega rituala – še same sebe ne jemlje resno.
Britanci, četudi že dolgo niso več kolonialna velesila, z brezhibno izpeljavo svoje kraljeve poroke svetu sporočajo, da so še relevantna država. Angleška himna God Save The Queen je prejšnjo v soboto na poroki naslavljala univerzalno občestvo, ne le Britancev, vsak (gledalec) je bil povabljen pod obnebje te sicer čisto britanske zadeve.
Nasprotniki monarhije, še posebej na levici, pogosto opozarjajo, da gre pri njej za institucijo, ki je čisti prežitek, ki ne služi ničemur, ampak kvečjemu neupravičeno zapravlja davkoplačevalski denar, obenem pa pooseblja nedemokratični nepotizem.
Monarhija se res zdi motnja v sistemu, ki hoče biti v vsem praktičen in pragmatičen in ki vsaj na deklarativni ravni od sleherne institucije, dejavnosti in celo posameznikov terja uporabnost ali unovčljivost. Monarhija ni nič od tega in prav zato – s takšno odpornostjo proti imperativu fleksibilnosti – je danes tudi najbolj dragocena. Kraljeva poroka priča, da je ključni element življenja v skupnosti prav nekaj, kar na videz nima nobene funkcije, nobene uporabnosti. Tako otoška poročna pravljica, ta nebodigatreba, opravlja funkcijo družbenega veziva. Pri tem ne gre za to, da želimo nujno pripadati britanski monarhiji, ampak da je v življenje družbe vpisana težnja po pripadanju nečemu boljšemu in večjemu od nas. Če kraljeva poroka vzbuja zanos, potem zato, ker vzbuja občutek, da obstaja neki družbeni smisel, h kateremu lahko stremi sodobni prebivalec sveta, kar lahko pomeni samo, da institucionalna politika tega smisla preprosto ne ponuja več.
Seveda je monarhija s konceptom vladarjev, ki ta položaj dobijo izključno zaradi »modre krvi«, skregana z razsvetljenskimi načeli in ideali – še posebej z idejo enakosti. A odkar monarhinja nima nobene izvršne moči več, odkar je njena funkcija bolj ali manj protokolarna in dekorativna, je lahko ves odvečni »balast«, ki ga proizvaja s svojo tradicijo in obredjem, vir navdiha za sodobno politiko, tudi za levico – pa naj se to sliši še tako nenavadno.
Emancipatorna politična gibanja minulega stoletja so šla pogosto skupaj z opuščanjem forme (oblačenja, lepega videza), manir. S tem naj bi se otresli spon obstoječega reda ali torture starejše generacije. A osvoboditev, ki so jo levičarji videli v neformalni opravi in govoru ter v ljudskem pristopu (kar je zares dobro prevzela predvsem desnica), je v resnici osiromašila javni prostor, posameznike prepustila samim sebi, obsojene na svoja partikularna življenja brez širšega skupnostnega okvira. Monarhična pozornost do popolne forme morda priča, da človek po definiciji vselej stremi k preseganju sebe, svojih (naravnih) danosti. Ljudje hočemo biti boljši in lepši, kot smo, in ponavadi nam takšno »transcendenco« omogočijo prav družbeni rituali.
V času, ko je v politiki vse več sovražnega govora, banalizacije, profanizacije, je morda nujna vrnitev k formi, oliki, osnovnim maniram. Morda je prišel čas, ko moramo sprejeti, da se olikanost na eni strani in boj za uveljavitev naprednih družbenih idej na drugi ne izključujeta. Še več, izborni jezik in noblesse oblige gresta čisto lahko skupaj z emancipatornimi družbenimi vizijami.
Seveda se zdi paradoksalno, da je danes zadnji branik izkušnje solidarnosti prav kičasti monarhični obred. A zakaj ne bi sporočila, ki ga prinašajo takšni rituali, vzeli resno? Zakaj si ne bi levica prisvojila tistih monarhičnih elementov, ki pripomorejo k občutku izjemnosti in prazničnosti v bednem vsakdanu? Najlažje je nad okostenelo institucijo vihati nos in jo odpraviti kot nekaj preživetega. Težje se je odpreti lekcijam, ki jih z vsem svojim nesmiselnim obredjem in pozornostjo videzu prinaša.
