Smisel nostalgije

Ko bo v soboto nad Hongkongom zaplapolala slavnostna rdeča zastava z zlatimi peterokrakimi zvezdami, iz spoliranih inštrumentov vojaškega orkestra pa bo zadonela državna himna, bo to pri številnih prebivalcih tega 7,5-milijonskega mesta izzvalo vrhunec nostalgije. Hongkonžani se bodo spominjali »dobrih starih (kolonialnih) časov«.

A Hongkong nikakor ni edino mesto današnjega sveta, v katerem je nostalgija za časi, ko ni bilo svobode, pomemben element sodobnega politično-socialnega vzdušja. Številni Rusi se z nostalgijo spominjajo neponovljive veličine Sovjetske zveze. In s hrepenenjem po nepovrnljivi preteklosti mnogi omenjajo Titovo Jugoslavijo.

In tako se nostalgija širi po svetu kot odmev neuresničenih utopij in odsev davnih uspehov, zato ni nič nenavadnega, da celo tisti, ki se zavzemajo za demokratične vrednote svobode in proti imperializmu, danes vzdihujejo za kolonialnim osvajanjem tujih ozemelj.

Oh, to so bili časi, ko je angleška vojska konec 16. stoletja premagala špansko atlantsko mornarico in osvojila Gibraltar! Ali pa, ko so sredi 19. stoletja britanske topnjače dosegle, da Union Jack zaplapola nad kamnitim otokom z imenom Dišeče pristanišče (kar dobesedno pomeni ime Hongkonga).

Nostalgija je selektivno spominjanje, motivirano z neuresničeno prihodnostjo, ki je izšlo iz frustracije razbitih iluzij, nato pa so ga potegnili skozi rožnata očala s filtrom, ki grdim prizorom iz preteklosti ne dovoljuje, da bi se prebili do razumnega razsojanja o sedanjosti. Zagotovo je to precej bolj zapleten pojav od vrtenja starih plošč z melodijami, ki so se vtisnile v kolektivno zavest. Jemanje pobledelih slik izpod kavča za družbeno psihoanalizo zahteva relativizacijo vsega, tudi svobode.

Najbolj zanimiva pa je kljub vsemu nostalgija za časi podrejenosti. V Hongkongu bo te dni zagotovo zaplapolala tudi stara kolonialna zastava z Union Jackom v zgornjem levem kotu ter zmajem in levom s kraljevo krono. To bo simbol protesta proti vodstvu v Pekingu, ki se preveč vmešava v območno politiko in nekdanjo britansko kolonijo spreminja v medaljon na ogrlici svojih razvojnih uspehov.

Iz spomina Hongkonžanov je izbrisana revščina pod to isto kolonialno zastavo, pozabili so na pregone in zaporne kazni za prokitajske aktiviste pa tudi na nasilje, s katerim so leta 1967 zatrli protikolonialne nerede. Sicer pa se nostalgija ne rodi iz razumne ocene zgodovinske spremembe, temveč vzklije iz nezadovoljstva s sedanjim trenutkom, pomešanega s frustracijo nakopičene nemoči.

»Grška beseda za 'vrnitev' je 'nostos',« je zapisal Milan Kundera. »'Algos' pomeni 'trpljenje'. Tako je nostalgija trpljenje, ki ga povzroča neutolažljivo hrepenenje po vrnitvi.«

A vrnitvi k čemu? Kateri dom je ostal v preteklosti, v katerem gori dovolj močna sveča, da bo obsijala pot naprej? Hongkong je azijsko zrcalo Evrope. V Dišečem pristanišču sta smrdeli kolonialna aroganca in brutalnost, so pa tudi dišali uspehi meritokracije in racionalizma. Bi morali biti nostalgični za tem? Ali pa je morda bolje razmišljati o tem, kaj od vsega tega se ne sme nikoli več ponoviti in kaj je tisto, kar je treba spremeniti v krono sodobne modrosti?