Smo pripravljeni na tako veliko silo?
Ali se še vedno slepimo z iluzijo, da smo močno Kitajsko sposobni ustaviti?
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Zunanja politika LR Kitajske je bila redko skladna z njenimi gospodarskimi interesi. Pravzaprav so bili v samo dveh razmeroma kratkih obdobjih kitajski mednarodni prijatelji hkrati tudi trgi, na katerih je ta država ustvarjala dobiček. Zdaj se obeta tretje takšno obdobje, podobno prejšnjima dvema, vendar povsem drugačno.
Tako je bilo med veliko kulturno revolucijo, ko je Kitajska trgovala in sodelovala samo z ideološkimi somišljeniki, in v osemdesetih letih, ko se je Peking obrnil proti Zahodu kot viru navdihov za gospodarske reforme in tehnološki preboj skozi stagnacijo in tudi kot velikemu vlagatelju v njeno komaj dobro oživljeno industrijo.
V vseh drugih obdobjih je Kitajska največ trgovala s svojimi najhujšimi ideološkimi nasprotniki. Prav to dejstvo jo je postavljalo v podrejen položaj, kadar se je znašla v geopolitični napetosti. Ni mogla jasno nasprotovati Ameriki, kadar je ta sprožila katero od vojn, in ni si mogla prislužiti velikega dobička na trgu Rusije. Vse je bilo v nekakšnem razkoraku.
A obiska Xi Jinpinga – prejšnji teden v Rusiji in zdaj v Severni Koreji – kažeta, da se ideološka, geopolitična, varnostna in gospodarska načela njegove države vse očitneje povezujejo v enotnem, dolgoročnem in večplastnem programu spreminjanja Kitajske v globalno veliko silo.
Zdi se, kot da bi carinska vojna in grožnja s tehnološko blokado, po katerih posega predsednik Donald Trump, Xiju pomagali vzpostaviti skladje med levo in desno roko. Kitajska zdaj ve, kaj hoče in kako bo to uresničila. In v nasprotju z obdobjem velike kulturne revolucije in začetnimi leti reform je zdaj to bogata država z močno vojsko in ne malo znanja. Samo Huawei, denimo, ima na področju telekomunikacij, mobilne telefonije in brezžičnega omrežja okoli 56.500 patentov.
Takšna Kitajska bo imela v Severni Koreji, in tudi v Iranu, drugačno vlogo, kot jo je imela v minulih časih. Xi odhaja v Pjongjang kot voditelj globalne in ne zgolj območne velike sile ter daje s tem, ko Kim Džong Una postavlja na njegovo mesto, tudi Trumpu vedeti, kaj je ključno vprašanje našega časa. To ni jedrski program, še manj trgovinski primanjkljaj. To vprašanje je, ali smo pripravljeni na močno Kitajsko? Ali pa se še vedno slepimo z iluzijo, da smo jo sposobni ustaviti?
Tako je bilo med veliko kulturno revolucijo, ko je Kitajska trgovala in sodelovala samo z ideološkimi somišljeniki, in v osemdesetih letih, ko se je Peking obrnil proti Zahodu kot viru navdihov za gospodarske reforme in tehnološki preboj skozi stagnacijo in tudi kot velikemu vlagatelju v njeno komaj dobro oživljeno industrijo.
V vseh drugih obdobjih je Kitajska največ trgovala s svojimi najhujšimi ideološkimi nasprotniki. Prav to dejstvo jo je postavljalo v podrejen položaj, kadar se je znašla v geopolitični napetosti. Ni mogla jasno nasprotovati Ameriki, kadar je ta sprožila katero od vojn, in ni si mogla prislužiti velikega dobička na trgu Rusije. Vse je bilo v nekakšnem razkoraku.
A obiska Xi Jinpinga – prejšnji teden v Rusiji in zdaj v Severni Koreji – kažeta, da se ideološka, geopolitična, varnostna in gospodarska načela njegove države vse očitneje povezujejo v enotnem, dolgoročnem in večplastnem programu spreminjanja Kitajske v globalno veliko silo.
Zdi se, kot da bi carinska vojna in grožnja s tehnološko blokado, po katerih posega predsednik Donald Trump, Xiju pomagali vzpostaviti skladje med levo in desno roko. Kitajska zdaj ve, kaj hoče in kako bo to uresničila. In v nasprotju z obdobjem velike kulturne revolucije in začetnimi leti reform je zdaj to bogata država z močno vojsko in ne malo znanja. Samo Huawei, denimo, ima na področju telekomunikacij, mobilne telefonije in brezžičnega omrežja okoli 56.500 patentov.
Takšna Kitajska bo imela v Severni Koreji, in tudi v Iranu, drugačno vlogo, kot jo je imela v minulih časih. Xi odhaja v Pjongjang kot voditelj globalne in ne zgolj območne velike sile ter daje s tem, ko Kim Džong Una postavlja na njegovo mesto, tudi Trumpu vedeti, kaj je ključno vprašanje našega časa. To ni jedrski program, še manj trgovinski primanjkljaj. To vprašanje je, ali smo pripravljeni na močno Kitajsko? Ali pa se še vedno slepimo z iluzijo, da smo jo sposobni ustaviti?
