Smo se sploh zaleteli v zid?

Vsi so nam čestitali za dobro opravljeno delo pri sanaciji bank. Zdaj je na vrsti sanacija gospodarstva. Tako nekako nam je minule dni sporočila premierka.

Pravzaprav smo lahko veseli, da je premierki v težjih razmerah uspelo tisto, česar dvema predsednikoma treh vlad pred njo v lažjih ni. Vzpostavljen je finančni mehanizem. In kaj zdaj? Bodo od prvega januarja banke spet živahno investirale v gospodarstvo in bo vse skupaj spet teklo kot v dobrih, zlatih časih? Nikakor. Dobrih, zlatih časov ni več. Slovenski gospodarski stroj je veliko bolj zarjavel, kot se zdi. Bankirji pa še zmeraj v zadregi.

Delo, ki si ga je premierka naložila, je veliko večji zalogaj kot banke. Sanacija gospodarstva je precej bolj kompleksna naloga, odvisna od več dejavnikov. Tako zarjavelega stroja v zdajšnjih razmerah vlada sama ne more premakniti.

Težko si predstavljamo, kako lahko poslovno okolje postane konkurenčno s takšnimi (in dodatnimi) kreditnimi obveznostmi, kot jih ima slovenska država, posledično z 22-odstotnim DDV (ki dodatno sili kvišku), s podvojenimi in potrojenimi davki na nepremičnine ter z drugimi neustavljivo brstečimi stroški.

Davkov ni mogoče znižati, ker bi trpela socialna država, prepričuje premierka. V tem primeru se bomo morali odločati med konkurenčnostjo in socialo. Ali je ekonomsko nekonkurenčna država lahko socialna, pa je lahko le teoretično vprašanje politične ekonomije. Hkrati z zniževanjem davkov bi bilo treba temeljito racionalizirati državno administracijo. In končno se bo morala prav ta administracija vprašati še, ali je tam zato, da pomaga ali da nagaja gospodarstvu. Kako hitro bo na primer sposobna sprejemati prostorske načrte, izdajati gradbena in druga dovoljenja, zakaj je treba odpravljati ekonomske cone, če prinašajo delovna mesta, zakaj že več kot deset let niso izdali gradbenega dovoljenja za drugi tir, zakaj je politično ozadje predsednika uprave Luke Koper že deset let pomembnejše kot pristaniški posel ...?

Dokler bodo posli odvisni od odnosov med Slovenci, bo tudi še močnejša, iznajdljivejša in sposobnejša »angela merkel« težko ustvarjala konkurenčno poslovno okolje in ne bo mogla zares sanirati gospodarstva. Uspešnost slovenske ekonomije se začne v miselnosti, karakterju in predvsem učinkoviti organizaciji državnega sistema, države v celoti. Klic po temeljitem očiščenju slovenskega vedenjskega vzorca ni samo fraza. Nikakor ne zadoščajo volitve, še manj bi zadoščala samo sprememba volilnega sistema. Potrebni so velika sprememba družbenega sistema, miselnega vzorca večine in predvsem poenotenje avantgarde ter političnih liderjev v vsaj temeljnih korakih, ki so nujni za dosego cilja. Tisti, ki zdaj držijo v rokah glavne niti sistema, tega ne vidijo in ne slišijo dobro. Sanacija bank je bila (vsem dosežkom navkljub) mačji kašelj v primerjavi z nalogo, ki si jo je naložila Alenka Bratušek. Glede na lahkotnost njene napovedi smo lahko v skrbeh. Da v resnici ne vidi, kako visok je ta hrib.