Smrt, ljubezen pa to

Nekoč je veljalo, da se po jutru dan pozna, a da nikar hvaliti dneva pred večerom. Kajti skromnost je lepa čednost, hvalisanje pač ne. Da človek žanje, kar je posejal. To velja tudi pri besedi: lepo posejana beseda bo lepo mesto našla … Da tiha voda bregove dere, a tudi, da kdor molči, desetim odgovori, saj je molk zlato. Da dvakrat da, kdor hitro da – tudi denar, ki je sveta vladar, zato rad naganja očete do praga, sinove pa čez prag …

In ko človek misli, da je usvojil že vse modrosti tega sveta, da ni več skrivnosti med nebom in zemljo, ki je v prepričanju, da iz roda v rod tudi modrost išče pot, ne bi prenesel na potomce, se lepega dne zgodi, da mu ti začnejo vračati. Z modrostmi, namreč. Za nameček s takšnimi, za katere še ni slišal. On, ki je v življenju toliko »dal skozi«, ki je prebral čuda in se še več čudes naposlušal … Sedeli smo v družinskem krogu, ko je beseda nanesla na življenje po smrti: »Človek se odpoveduje, daje na kup za otroke, ti pa vse prodajo in se imajo 'fajn'. Kakšen smisel ima potem takšna žrtev?« »Ima,« se oglasi naš najmlajši. ??!! »Ker krste nimajo žepov,« izvemo. Slišali smo že za žeblje v krsti, toda za žepe …

In ko je človek prepričan, da ga po vsem tem res ne more presenetiti nobena pretresljivo nova življenjska ali posmrtna potomčeva modrost več, pade nova. Tokrat o (novodobnih) ljubeznih. Da tudi te niso več, kar so nekdaj bile. Zakaj že? Ker menda ni »prikolice«, ki se je ne bi dalo odpeljati, izvemo. Kje sem že ujela nekaj podobnega? Seveda: Tudorji! Bilo je v prizoru, ko plemič zapeljuje novo dvorno spletično. Ona se ne da: »Poznam vas,« reče. Plemič presenečeno: »Kako, vendar? Nisva se še srečala.« »Radi se vkrcate na ladje drugih,« izve.

Ljudje se očitno niti skozi stoletja ne spreminjamo dosti. Le besedišče prilagajamo novim tehnologijam. In če pomislim, da se bodo naši vnuki vozili z vesoljskimi ladjami! S kakšno brzino se bodo šele oni vkrcavali in menjavali »prikolice«!