Tiskane izdaje
Triindvajset let po tem, ko je ajatola Homeini naročil uboj Salmana Rushdieja in ga s tem prisilil v desetletno skrivanje, je pisatelj ta teden objavil knjigo spominov na to mučno obdobje z naslovom Joseph Anton, ker je po nasvetu varnostnikov živel pod drugim imenom. Smrtna obsodba zaradi njegove knjige Satanski stihi je spodbudila nasilne nemire v muslimanskem svetu in zahtevala človeške žrtve. Knjige niso brali ne protestniki ne žrtve, zadostovala je fatva. Ta je bila leta 1998 preklicana, obveljalo pa je mnenje, da bogokletni pisatelj ni vreden življenja.
Te dni, po objavi trapastega filmčka Nedolžnost muslimanov na YouTubu o življenju preroka Mohameda, ki ga je posnel koptski kristjan z bivališčem v ZDA, so se v muslimanskih državah vneli protiameriški nasilni protesti, neka iranska verska fundacija pa je povišala nagrado za Rushdiejev uboj. Da je šef neke države, Homeini, ponudil denar za uboj državljana druge države, ker je ta napisal roman, je Zahod bolj ali manj sprejel kot eno od čudaštev, značilnih za islamski svet. A to je bil šele začetek; sledile so in še bodo številne podobne epizode, kakor je pravilno napovedal Rushdie.
V nasilnih nemirih zaradi nekajminutnega filmčka so spet umrli nedolžni ljudje, ki ga niso niti videli, kakor ga večinoma niso videli protestniki, saj je v več muslimanskih državah ogled onemogočen. Enako se je dogajalo po objavi karikatur preroka v danskem časopisju pred sedmimi leti, od včeraj pa je po objavi karikatur preroka v francoskem satiričnem časopisu tarča tudi Francija. Smrt Ameriki! in Smrt Franciji! sta od danes novi gesli, s katerima muslimane spodbujajo k obrambi vere.
Vsakič znova sta na tehtnici svoboda izražanja in prizadetost verskih čustev. Voditelji na Zahodu, torej laiki, po eni strani zagovarjajo svobodo izražanja, ker kaj pa bi drugega, ko tako piše v ustavah. Po drugi strani pa za vsako satirično objavo o islamu menijo, da po nepotrebnem izziva muslimane in tako je tudi ob objavi karikatur v Franciji.
Zahodni politiki v imenu nekakšne politične korektnosti po navadi kategorično ne obsodijo nasilnih nemirov, ki jim botrujejo »prizadeta verska čustva« muslimanov, četudi ti v imenu te prizadetosti ubijajo ljudi in ropajo napadene ustanove, tako kot so, na primer, iz napadenega ameriškega veleposlaništva v Bengaziju odnašali televizorje.
Pripisovati nasilnost vsem muslimanom seveda ni ne politično ne moralno korektno, saj, kakor je pred dnevi na televiziji izjavil tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, muslimani niso eno telo. Je pa dejstvo, da telo, ki podžiga k nemirom in v njih sodeluje, ni ravno majhno ter nepomembno.
Satanski stihi so izšli leta 1988 in res je, kar pravi Rushdie, da si jih danes ne bi upal nihče izdati. Z internetom je veliko lažje napasti posameznika, prebuditi arabsko pomlad in tudi potoniti v arabsko zimo. Družbe, ki so si že izbojevale svobodo izražanja in svobodo veroizpovedi, pa ju morajo brez strahu braniti. Z neumnostmi, kakršna je film Nedolžnost muslimanov, pa je treba opraviti drugače, in ne z ukinitvijo ustavnih pravic.
