Smrt v imenu virtualne vojne
Način izpeljanega obračuna s sovražniki »online« je na moč podoben strelskim obračunom po šolah v ZDA.
Odpri galerijo
Gre za največji in najobsežnejši teroristični napad v zgodovini Nove Zelandije. FOTO: Stringer/Reuters
Število mrtvih se je povzpelo na 49, so bile zgodnje dopoldanske informacije v petek, 15. marca, iz Christchurcha na Novi Zelandiji. To je rezultat okrutnega terorističnega napada na dve tamkajšnji mošeji. Storilca je policija identificirala. Pravzaprav se je sam posnel, napad pa izpeljal v neposrednem prenosu. Osemindvajsetletni Brenton Tarrant, avstralski državljan, je prav za to dejanje pripotoval na Novo Zelandijo. Avstralski premier Scott Morrison ga je označil kot desničarskega ekstremista in nasilnega terorista, ki se je rodil v Avstraliji.
Brutalni strelski in smrtonosni pohod je bil načrtovan, skrbno pripravljen, celo najavljen na družbenih omrežjih. Novozelandska premierka Jacinda Ardern, sicaldemokratka in feministka, je dejanje takoj označila za teroristični napad in za »enega od novozelandskih najtemnejših dni«. Njen nagovor v petek zjutraj po evropskem času so v neposrednem prenosu posredovale vse pomembne svetovne televizije. To je dalo vedeti, kakšno težo in odmev bo ta teroristični napad dobil v prihodnjih dneh in tednih.
To je bil največji in najobsežnejši teroristični napad v zgodovini Nove Zelandije, je povedala Jacinda Ardern. Takoj je predpostavila, da za tem zlim dejanjem stoji ideologija in da ni šlo za naključno dejanje brez podlage v socialnih predsodkih. Poleg omenjenega Brentona Tarranta so dejanja uradno osumljeni še trije sostorilci – dva moška in ena ženska.
Napad se je po pričevanju očividcev začel zunaj mošeje Majsid Al Nur in je trajal dvajset minut. Potem se je nadaljeval še v islamskem centru Linwood. Ko so ljudje slišali streljanje, so se prestrašili in začeli bežati iz mošeje Al Nur, kajti – tako so povedali očividci – storilec je streljal in pred seboj pobijal vse, kar je dihalo, tudi v mošeji. Poleg mrtvih – v času jutranjega poročanja jih je bilo potrjenih 49 – jih je bilo po koncu streljanja v dveh mošejah najmanj 20 tudi težko ranjenih.
Policija je takoj prijela in umora obtožila enega od štirih osumljenih, šlo je najbrž za samega Brentona Tarranta. Policija je nato izvedla serijo preiskav, predvsem po internetnih naslovih osumljencev, in po poročanju CNN našla račun s povezavo, na kateri je objavljen obsežen protimigrantski in protimuslimanski manifest. Tam, so zapisali, je bilo mogoče najti tudi pojasnila za kasnejši strelski napad.
Nekoliko šokantna zanimivost, potem ko so po spletu zakrožili posnetki tega strelskega pohoda, je bila ta, da je storilec v avtomobilu neposredno pred začetkom napada poslušal posebno glasbo, četniško pesem, ki opeva Radovana Karadžića. Spletni Telegraf, medij v Republiki Srpski, je analiziral besedilo (Od Bihaća do Petrovca). Balkans Insight je na spletni strani poročal, da je Brentona Tarranta navdihoval balkanski nacionalizem in da je storilec na svojih spletnih domenah objavljal balkanske nacionalistične simbole.
Novozelandska policija je razglasila najvišjo stopnjo splošne nevarnosti. Policijski komisar Mike Bush je svetoval, naj se ljudje začasno izogibajo vseh mošej v celotni Novi Zelandiji. Tudi prebivalcem Christchurcha je svetoval, naj ostajajo doma, po možnosti za zaprtimi vrati, kajti v preiskanih avtomobilih storilcev so našli tudi eksplozivne naprave. To je potrdil policijski komisar Mike Bush.
Vse mesto je onemelo, zaprte so šole in javne ustanove. Protestnike proti okoljskim spremembam (petkovi okoljski štrajki Grete Thunberg) so zaradi varnostnih razlogov odstranili s prizorišča.
Premierka Jacinda Ardern v svojem javnem nastopu ni pustila dvoma glede prepričanja, da gre za dejanje sovraštva, ki ima podlago v nacionalistični in versko sovražni ideologiji. V bran muslimanom, žrtvam napada, je dejala: »Oni so mi.« Potem je povedala, da ljudje, kakršni so Brenton in njegovi privrženci, na Novi Zelandiji nimajo kaj iskati.
Avstralski premier je državljanom Nove Zelandije takoj izrazil globoko sožalje. Obsodil je teroriste ter vsako obliko tovrstnega nasilja, sovraštva, verske mržnje in terorizma. Tudi doma, je povedal, je v znak spoštovanja in žalovanja za umrlimi pozval svoje državljane, naj zastave spustijo na pol droga.
Na teroristični napad so se odzvali tudi drugi državniki svetovnih držav. Posebej je dogodek pretresel islamski svet. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je opozoril na trend naraščajoče islamofobije. Tudi Angela Merkel je izrazila sožalje in sočutje do žrtev, prav tako Theresa May, Donald Tusk, Vladimir Putin … Vrstijo se odzivi številnih voditeljev svetovnih držav.
Pod črto dogajanja in odzivov na novo obliko terorizma pa gre za nekaj pomembnih odtenkov, ki so bili v luči ameriško-kitajske vojne in brexita v zadnjem času spregledani. Prvič, da se oživlja stereotip o islamski nevarnosti, ki je pogojevala evropske nacionalizme in je bila objektivno vzpostavljena z Islamsko državo. Toda tokrat, in ker Isis na sirskem ozemlju doživlja poraz za porazom, ne gori ogenj islamskih skrajnežev, temveč se očitno krepi islamofobija, ki je hrbtna stran iste logike. Drugič pa nevarna oživitev tovrstne teroristične dejavnosti spet na široko odpira vrata posnemovalcem in osamljenim volkovom, s katerimi je ves Zahod imel opraviti v zadnjem desetletju.
Tovrstni dogodki pa imajo še eno skupno značilnost, ki je nemara še bolj nevarna. Način izpeljanega obračuna s sovražniki »online« je spet na moč podoben strelskim obračunom po šolah v ZDA in je tudi na moč podoben zgodbam grafično dovršenih računalniških igric. Drugače povedano, versko pogojeni teroristični napadi radikaliziranih fanatikov so lahko bistveno drugačne narave kot ti, ki se kažejo na enak način, lahko pa imajo skupni imenovalec prav v internetni kulturi virtualne realnosti, podobno kot mamila.
Naslednji skupni imenovalec dogajanja je, da gre za globalno nevarnost, ki je mesece tlela pod površjem in se spet oživlja. Če drži, da se je Brenton navdihoval pri Karadžiću, potem mora biti na dlani, da v sodobnem svetu ne obstaja nič takega kot osamljeni volkovi. To je tudi dokaz, kako zelo je potrebno na novo premisliti moderno državo, v kateri ne bi smelo biti prostora za vzroke pojavov, s kakršnimi se na globalni ravni srečujemo že v rednih ciklih.
Brutalni strelski in smrtonosni pohod je bil načrtovan, skrbno pripravljen, celo najavljen na družbenih omrežjih. Novozelandska premierka Jacinda Ardern, sicaldemokratka in feministka, je dejanje takoj označila za teroristični napad in za »enega od novozelandskih najtemnejših dni«. Njen nagovor v petek zjutraj po evropskem času so v neposrednem prenosu posredovale vse pomembne svetovne televizije. To je dalo vedeti, kakšno težo in odmev bo ta teroristični napad dobil v prihodnjih dneh in tednih.
To je bil največji in najobsežnejši teroristični napad v zgodovini Nove Zelandije, je povedala Jacinda Ardern. Takoj je predpostavila, da za tem zlim dejanjem stoji ideologija in da ni šlo za naključno dejanje brez podlage v socialnih predsodkih. Poleg omenjenega Brentona Tarranta so dejanja uradno osumljeni še trije sostorilci – dva moška in ena ženska.
Napad se je po pričevanju očividcev začel zunaj mošeje Majsid Al Nur in je trajal dvajset minut. Potem se je nadaljeval še v islamskem centru Linwood. Ko so ljudje slišali streljanje, so se prestrašili in začeli bežati iz mošeje Al Nur, kajti – tako so povedali očividci – storilec je streljal in pred seboj pobijal vse, kar je dihalo, tudi v mošeji. Poleg mrtvih – v času jutranjega poročanja jih je bilo potrjenih 49 – jih je bilo po koncu streljanja v dveh mošejah najmanj 20 tudi težko ranjenih.
Policija je takoj prijela in umora obtožila enega od štirih osumljenih, šlo je najbrž za samega Brentona Tarranta. Policija je nato izvedla serijo preiskav, predvsem po internetnih naslovih osumljencev, in po poročanju CNN našla račun s povezavo, na kateri je objavljen obsežen protimigrantski in protimuslimanski manifest. Tam, so zapisali, je bilo mogoče najti tudi pojasnila za kasnejši strelski napad.
Nekoliko šokantna zanimivost, potem ko so po spletu zakrožili posnetki tega strelskega pohoda, je bila ta, da je storilec v avtomobilu neposredno pred začetkom napada poslušal posebno glasbo, četniško pesem, ki opeva Radovana Karadžića. Spletni Telegraf, medij v Republiki Srpski, je analiziral besedilo (Od Bihaća do Petrovca). Balkans Insight je na spletni strani poročal, da je Brentona Tarranta navdihoval balkanski nacionalizem in da je storilec na svojih spletnih domenah objavljal balkanske nacionalistične simbole.
Novozelandska policija je razglasila najvišjo stopnjo splošne nevarnosti. Policijski komisar Mike Bush je svetoval, naj se ljudje začasno izogibajo vseh mošej v celotni Novi Zelandiji. Tudi prebivalcem Christchurcha je svetoval, naj ostajajo doma, po možnosti za zaprtimi vrati, kajti v preiskanih avtomobilih storilcev so našli tudi eksplozivne naprave. To je potrdil policijski komisar Mike Bush.
Vse mesto je onemelo, zaprte so šole in javne ustanove. Protestnike proti okoljskim spremembam (petkovi okoljski štrajki Grete Thunberg) so zaradi varnostnih razlogov odstranili s prizorišča.
Premierka Jacinda Ardern v svojem javnem nastopu ni pustila dvoma glede prepričanja, da gre za dejanje sovraštva, ki ima podlago v nacionalistični in versko sovražni ideologiji. V bran muslimanom, žrtvam napada, je dejala: »Oni so mi.« Potem je povedala, da ljudje, kakršni so Brenton in njegovi privrženci, na Novi Zelandiji nimajo kaj iskati.
Avstralski premier je državljanom Nove Zelandije takoj izrazil globoko sožalje. Obsodil je teroriste ter vsako obliko tovrstnega nasilja, sovraštva, verske mržnje in terorizma. Tudi doma, je povedal, je v znak spoštovanja in žalovanja za umrlimi pozval svoje državljane, naj zastave spustijo na pol droga.
Na teroristični napad so se odzvali tudi drugi državniki svetovnih držav. Posebej je dogodek pretresel islamski svet. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je opozoril na trend naraščajoče islamofobije. Tudi Angela Merkel je izrazila sožalje in sočutje do žrtev, prav tako Theresa May, Donald Tusk, Vladimir Putin … Vrstijo se odzivi številnih voditeljev svetovnih držav.
Pod črto dogajanja in odzivov na novo obliko terorizma pa gre za nekaj pomembnih odtenkov, ki so bili v luči ameriško-kitajske vojne in brexita v zadnjem času spregledani. Prvič, da se oživlja stereotip o islamski nevarnosti, ki je pogojevala evropske nacionalizme in je bila objektivno vzpostavljena z Islamsko državo. Toda tokrat, in ker Isis na sirskem ozemlju doživlja poraz za porazom, ne gori ogenj islamskih skrajnežev, temveč se očitno krepi islamofobija, ki je hrbtna stran iste logike. Drugič pa nevarna oživitev tovrstne teroristične dejavnosti spet na široko odpira vrata posnemovalcem in osamljenim volkovom, s katerimi je ves Zahod imel opraviti v zadnjem desetletju.
Tovrstni dogodki pa imajo še eno skupno značilnost, ki je nemara še bolj nevarna. Način izpeljanega obračuna s sovražniki »online« je spet na moč podoben strelskim obračunom po šolah v ZDA in je tudi na moč podoben zgodbam grafično dovršenih računalniških igric. Drugače povedano, versko pogojeni teroristični napadi radikaliziranih fanatikov so lahko bistveno drugačne narave kot ti, ki se kažejo na enak način, lahko pa imajo skupni imenovalec prav v internetni kulturi virtualne realnosti, podobno kot mamila.
Naslednji skupni imenovalec dogajanja je, da gre za globalno nevarnost, ki je mesece tlela pod površjem in se spet oživlja. Če drži, da se je Brenton navdihoval pri Karadžiću, potem mora biti na dlani, da v sodobnem svetu ne obstaja nič takega kot osamljeni volkovi. To je tudi dokaz, kako zelo je potrebno na novo premisliti moderno državo, v kateri ne bi smelo biti prostora za vzroke pojavov, s kakršnimi se na globalni ravni srečujemo že v rednih ciklih.
