Snete rokavice
Skrb vzbujajoče je, da bi aktualna oblast kadrovalne uzde rada vrnila neposredno v roke politike.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Leto, od katerega se poslavljamo, zlasti pa zadnji meseci so minili v znamenju živahnega kadrovanja v državnih družbah. To seveda ni presenečenje, saj prvak LMŠ in zdajšnji premier Marjan Šarec že pred volitvami ni skrival ambicij po političnem kadrovanju v ključnih državnih podjetjih. A če je koalicija v prvih mesecih svoje oblasti to počela potiho in prefinjeno, je letos odvrgla rokavice in začela odkrito posegati v najvidnejša državna podjetja. Četudi so bile zamenjave ponekod nujne, niso bile veliko boljše.
Začelo se je s pometanjem v vrhu slabe banke, nato v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Telekomu Slovenije. Posegi so se nadaljevali s kršenjem dobrih praks korporativnega upravljanja v Uradnem listu in treh energetskih družbah, ko sta politika poskušala neposredno poseči v izbiro vodstev državnih družb, vrhunec vsega pa je bil nenaden odhod dolgoletne uspešne uprave družbe Petrol, po kateri so se aktualni politiki že nekaj časa cedile sline. Tudi v nadzornem svetu Darsa se je kadrovalo po koalicijskih kvotah. Zaradi vsega skupaj so nastale razpoke celo znotraj LMŠ: z mesta državnega sekretarja je odstopil Šarčev tesni sodelavec Vojmir Urlep, uradno iz zdravstvenih razlogov, neuradno pa zaradi nestrinjanja s koalicijskimi kadrovskimi potezami v podjetjih.
Čeprav imamo že skoraj desetletje vzpostavljen sistem, ki je politiko vsaj formalno odmaknil od kadrovanja v državnih podjetjih, so tudi pretekle vlade iskale kanale za imenovanje svojih kandidatov v organe družb. Šarčeva je bila pri tem morebiti le malo manj obzirna. Skrb vzbujajoče pa je, da aktualna oblast odkrito govori o tem, da bi se kadrovalne uzde morale vrniti neposredno v roke politike, ker da bi s tem prevzeli odgovornost. Kot kaže, ne razumejo, da svojo odgovornost prevzamejo z imenovanjem nadzornikov SDH in upravnega odbora slabe banke.
Težava ni v tem, da je nekdo določene politične barve, ampak da je izbran samo zaradi te barve in da je zato neizbran ali celo odstavljen nekdo, ki je bolj sposoben. Smisel državnega lastništva je namreč učinkovito upravljanje, od katerega imajo koristi vsi državljani, in ne le ozek krog iz določenega političnega ali interesnega omrežja.
Začelo se je s pometanjem v vrhu slabe banke, nato v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Telekomu Slovenije. Posegi so se nadaljevali s kršenjem dobrih praks korporativnega upravljanja v Uradnem listu in treh energetskih družbah, ko sta politika poskušala neposredno poseči v izbiro vodstev državnih družb, vrhunec vsega pa je bil nenaden odhod dolgoletne uspešne uprave družbe Petrol, po kateri so se aktualni politiki že nekaj časa cedile sline. Tudi v nadzornem svetu Darsa se je kadrovalo po koalicijskih kvotah. Zaradi vsega skupaj so nastale razpoke celo znotraj LMŠ: z mesta državnega sekretarja je odstopil Šarčev tesni sodelavec Vojmir Urlep, uradno iz zdravstvenih razlogov, neuradno pa zaradi nestrinjanja s koalicijskimi kadrovskimi potezami v podjetjih.
Čeprav imamo že skoraj desetletje vzpostavljen sistem, ki je politiko vsaj formalno odmaknil od kadrovanja v državnih podjetjih, so tudi pretekle vlade iskale kanale za imenovanje svojih kandidatov v organe družb. Šarčeva je bila pri tem morebiti le malo manj obzirna. Skrb vzbujajoče pa je, da aktualna oblast odkrito govori o tem, da bi se kadrovalne uzde morale vrniti neposredno v roke politike, ker da bi s tem prevzeli odgovornost. Kot kaže, ne razumejo, da svojo odgovornost prevzamejo z imenovanjem nadzornikov SDH in upravnega odbora slabe banke.
Težava ni v tem, da je nekdo določene politične barve, ampak da je izbran samo zaradi te barve in da je zato neizbran ali celo odstavljen nekdo, ki je bolj sposoben. Smisel državnega lastništva je namreč učinkovito upravljanje, od katerega imajo koristi vsi državljani, in ne le ozek krog iz določenega političnega ali interesnega omrežja.
