So nas kaj vprašali?

Živimo v svetu, ki je neprimerno raznolikejši in manj uniformiran, kot je bil še pred kratkim. Ustanovam, kakršne so javne radiotelevizije, to skupaj z vse bolj nepregledno informacijsko krajino, podprto z izjemnim razvojem digitalne tehnologije, povzroča močno nelagodje. Ne le pri nas. Mnoge javne radiotelevizije po svetu niso v nič manjši krizi, kot so časopisi. Tako eksistenčni kot – in to je pomembneje – eksistencialni. Neodzivnost na spremembe, pozabljanje na ustanovna načela javnega medija in pomanjkanje kreativnosti, ki jo velikokrat duši zabetonirana institucionalna oblika javnega medija ali pa oblastni vpliv, so gotovo med glavnimi vzroki, da lahko že v bližnji prihodnosti pristanejo na medijski margini.

Odzivi na to krizo so različni, javne debate o prihodnosti javnih medijev pa so v svojih rešitvah velikokrat skrčene na izbiro med večjim vplivom države ali prepuščanjem trgu. Odgovornejše med njimi pa se vrtijo okoli vprašanja, kakšno javno radiotelevizijo potrebujemo v 21. stoletju in kako jo zares narediti javno.

Ta »javno«, ta »potrebujemo«, ta »mi« smo seveda zelo pluralna, tudi med sabo v razmišljanju nasprotujoča si civilna družba, ki ji mora prav javni medij omogočiti, da lahko komunicira sama s sabo. V tem smislu gledalci in poslušalci RTV Slovenija nikakor nismo njeni uporabniki, kot menijo na nacionalki, ampak državljani. Javni medij financiramo zato, ker ga razumemo kot demokratičen prostor, v katerem se kot državljani lahko srečamo s pomembnimi nacionalnimi, lokalnimi in svetovnimi fenomeni, prispevamo k njihovi refleksiji in smo del demokratičnih procesov. To pa je mogoče samo, če javni medij (med drugim) razume sebe kot javni servis nepristranskih, profesionalno oblikovanih novic in informacij, s katerimi nam pomaga razumeti in sodelovati v svetu, v katerem živimo.

Nedavna seja nacionalkinega programskega sveta, na kateri generalni direktor ni dobil podpore za razrešitev direktorice televizije, čeprav mu je svet pred tem naložil, da mora v zvezi s kršitvijo programskih standardov ukrepati, je pokazala, da teh temeljnih postulatov javnega medija ne razume tako del zaposlenih na nacionalki kot del programskega sveta. Ne prvič. Zakonsko določen sistem organov upravljanja in nadzora omogoča, da se na RTV Slovenija nič ne more spremeniti, da jo v ozadju lahko upravljajo bodisi politično bodisi ekonomsko motivirani interesni lobiji, da lahko del novinarjev avtonomijo razume samo kot pravico, ne pa tudi kot dolžnost, da zares nihče za nič ne odgovarja in da tistemu, ki bi si želel temu narediti konec, hitro zmanjka zaleta.

Osnutek zakona o RTV Slovenija, ki ga zdaj prebirajo koalicijski poslanci, žal še ne prinaša rešitev, ki bi učinkovito odgovorile na ta vprašanja. Zapleta se z imenovanji, pristojnostmi in medsebojnimi soglasji teh in onih vodstvenih organov, povsem ob strani pa pušča vprašanja, kakšno javno radiotelevizijo v resnici potrebujemo, kaj so njene prioritetne naloge in njene odgovornosti ter kakšno mesto ima v njej – javnost. To pa so za tako močno polarizirano družbo, kot je slovenska, vprašanja, ki bi zahtevala veliko več napora, kot je priprava lepotnih popravkov sedanjega zakona.