Soba 17

Država naj poskrbi, da bo zdravstvenemu sistemu omogočila financiranje varnosti pacientov in zaposlenih.

Objavljeno
31. januar 2019 06.00
Posodobljeno
31. januar 2019 06.00
Karikatura: Marko Kočevar 
V ognjenih zubljih sta ugasnili dve življenji, en človek je v kritičnem stanju. Svojci so pretreseni, zdravstveno osebje je prizadeto, javnost je zaskrbljena.

Soba 17 v tretjem nadstropju jeseniške bolnice je slika pogorišča, v kakršnega se počasi, a vztrajno spreminja slovenski zdravstveni sistem. Problemi že predolgo tlijo, nekateri so se že nevarno razplamteli, časa za gašenje zmanjkuje. Če ključni akterji zdravstvene politike ne bodo odločno in pogumno pohodili ognjenih isker, se lahko tragedija, kakršna se je zgodila v sobi 17, zgodi še kje. Udari lahko na drugačne načine in z različnimi razsežnostmi.

Večina bolnišnic si ne more privoščiti, da bi zamenjala povsem izrabljeno opremo, kaj šele, da bi ustrezno sanirala zgodovinske objekte, v katerih deluje. Izgube iz poslovanja se kopičijo, plačilni roki dobaviteljem se podaljšujejo, pacienti čakajo v dolgih vrstah, bolniki z demenco ne dobijo prostora v negovalnih bolnišnicah, že napovedane operacije se prelagajo, družinska medicina je pred kolapsom, zdravniki in medicinske sestre pa tožijo zaradi izgorelosti in bežijo na tuje.

S požarom na Jesenicah so se na novo pokazali številni dolgoletni problemi, ki zahtevajo takojšnje ukrepe. Eden od njih je prav gotovo ustrezna požarna zaščita objektov, bolnišnic, šol in drugih javnih ustanov. Pri tem je treba vedeti, da v jeseniški bolnici so skrbeli za požarno varnost. Kakšna bi bila šele razsežnost tragedije, če ne bi? In marsikje ne skrbijo. Zato naj bo požar na Gorenjskem v velik opomin, država pa naj poskrbi, da bo zdravstveni sistem postavila na take temelje, ki bodo omogočili financiranje tako pomembnih in osnovnih zadev, kot je varnost pacientov in zaposlenih.