Sodobni kozmopolitizem

Umetnost je pokazala, da so mogoče številne poti medsebojnega sodelovanja.

Objavljeno
09. junij 2013 22.10
Bienale
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura
Mednarodni beneški bienale, ki je davnega leta 1895 nastal kot prireditev, na kateri države pokažejo najboljše, kar nastaja na njihovem likovnem področju, je že davno prerasel koncept nacionalnega ključa. Zaradi tradicije so ga sicer ohranili, vendar so mu že v osemdesetih letih dodali obsežno razstavo, ki ne sledi temu ključu. Vsakič jo zaupajo drugemu izbranemu kuratorju, letos Italijanu Massimilianu Gioni (1973), ki je z njo dodobra razdvojil umetniški svet, dodal dela »neumetnikov« preteklih stoletij (spiritistov, ezoterikov, psihoanalitikov, jasnovidcev, teozofov) ter z njihovimi simbolističnimi in nadrealističnimi izdelki sprožil vprašanje kredibilnosti umetnostnega kanona, njegovega izbora in vrednotenja: kaj je v zgodovini umetnosti pristalo kot vredno, in zakaj ter kaj smo v preteklosti pozabili, izločili ali prezrli.

V planetarni, transnacionalni svet so letos izdatneje posegli tudi drugi. Francozi in Nemci so svoje paviljone v Vrtovih zamenjali, Nemci naredili svojo nacionalno predstavitev v stavbi Francije in Francozi v zgradbi Nemčije (kar je izdatno zbegalo občinstvo). Nemci pa so iz nacionalnega izstopili še korak dlje in za razstavo izbrali štiri mednarodne umetnike. Ai Weiwei (Kitajska) je postavil instalacijo iz 866 lesenih trinožnih stolov, Romuald Karmakar (Francija) je tridelni video spletel okoli demonstracij nemške skrajne desnice, Santu Mofokeng (Južnoafriška republika) je sobo opremil s fotografijami narave in prednikov, Dayanitha Singh (Indija) pa je prispevala video s podobami tradicionalne Indije, ki trkajo ob moderni svet. Tudi tajvanski paviljon je ob dveh domačih avtorjih gostil tujo umetnico, Čehinjo Katerino Šeda, medtem ko sta za svoj združeni nacionalni paviljon Litva in Ciper prejela eno od štirih posebnih omemb žirije, se ne samo predstavila skupaj, temveč poleg ciprskih in litvanskih umetnikov povabila še vrsto drugih mednarodnih umetnikov različnih generacij.

Umetnost je letos kazala, da nima meja, niti političnih, niti etničnih, niti tržnih. Letošnji zlati lev za najboljši nacionalni paviljon je šel v državo, ki je sodelovala prvič, in v okolje, ki nima razvitega omrežja galerij, muzejev, zbiralcev, kustosov, kritikov in umetnostnega trga. Prejela ga je Angola za projekt »Luanda, Encyclopedic City« (kuratorja Paula Nascimento in Stefano Rabolli Pansera) fotografa Edsona Chagasa. V čudoviti palači Cini, okrašenimi s slikami iz 16. stoletja, so med nabožnimi slikami, starim pohištvom in pod muranskimi lestenci na tla postavili grobe lesene palete in na njih visok kup fotografij na papirju, ki so kot skulpture iz sedanjosti intervenirale v prostor preteklosti. Vsak obiskovalec si je lahko iz vrha kupa odtrgal fotografijo z ulic glavnega mesta Luande in jo shranil v mapo ter odnesel domov.

V Benetkah smo videli, da so mogoče številne poti medsebojnega sodelovanja, ki so osvobojene ozkih lokalnih interesov ter usmerjene v planetarno dobro, kjer odlični projekti nastajajo tudi na obrobjih globalnega trga.