Šolski gordijski vozel

V šolstvu se zdi, da vedno znova vznikajo novi gordijski vozli. Ko pristojni želijo razvozlati enega, nehote zapletejo drugega.

Eden od primerov je vprašanje, kako zagotoviti kakovosten pouk, če je treba ohraniti zaposlitev učiteljev, ki nimajo dovolj učnih obveznosti, obenem pa še poskrbeti za delovna mesta mladih diplomantov. Godlja je še večja, če v razmislek vključimo tudi dejstvo, da so nekateri od mladih diplomantov, ki službo dobijo le za določen čas, iznajdljivi, inovativni in priljubljeni pri učencih ter da po drugi strani med zaposlenimi učitelji ostajajo tudi taki, ki so nezainteresirani za svoje delo in nad katerimi se učenci in starši pritožujejo že vrsto let.

Parlament je pred kratkim potrdil predlog ministrstva za izobraževanje, ki omogoča, da učitelji še dve leti učijo tudi predmete, za katere nimajo ustrezne izobrazbe. Če se to ne bi zgodilo, bi bilo po mnenju ministrstva, Sviza in ravnateljev ogroženo normalno izvajanje pouka.

S tem stališčem pa se ne strinjajo starši niti stroka. Starši opozarjajo, da je prehodno obdobje že doslej trajalo dvanajst let. Obenem pa, da razlog zanj sploh ni bila sprememba predmetnika, ampak njegova širitev, ki ni zahtevala prekvalifikacij ali kakorkoli zmanjševala obsega obstoječih vsebin. Strokovnjaki dodajajo, da učitelji, ki poučujejo predmete, za katere se niso izobraževali, pri pouku ne morejo biti enako suvereni in strokovni, za povrhu vsega pa na tistih šolah, kjer sploh nimajo ustreznih kadrov, ti učitelji nimajo sogovornika za svoje strokovne dileme.

Tudi učitelji poudarjajo, da tako »mašenje« vsebin zaradi pomanjkanja ur ni modro. A po drugi strani se jim zdi tudi krivično, da ob upokojitvah na šolah ne smejo nikogar zaposliti, zato, denimo, likovniki učijo celo po sosednjih občinah. Mlade pa seveda tare dejstvo, da jih vedno znova zaposlijo zgolj za določen čas, kar pomeni, da poleti ne dobivajo plače, da niso upravičeni do dopusta in da morajo obenem ponekod tudi v teh mesecih še vedno sodelovati v pedagoškem procesu.

Kakšno sporočilo daje s svojo odločitvijo država učiteljem, zaposlenim za določen čas, ali brezposelnim učiteljem, ki opazujejo, kako nekateri starejši kolegi dobivajo odpustke, pa čeprav ne vlagajo v svoje strokovno izpopolnjevanje, in pri tem ohranjajo svoj položaj?

Lahko pristojni sploh razpletejo ta gordijski vozel? V njem se prepleta res veliko vprašanj. Kako zagotoviti zadostno število ur oziroma polno zaposlenost zaposlenim in hkrati poskrbeti za službe mladih? Je bolj smiselno učitelje razporediti na več šol in tako poskrbeti, da predmet učijo le tisti, ki so za to usposobljeni, pa čeprav na račun sodelovanja med šolami, celo občinami? Ali pa je bolje, da na šolah skrbijo za polno zaposlenost pedagoškega kadra, pa čeprav zato tehniko učijo matematiki?

Ministrstvo bo prej ali slej moralo poiskati rešitve, ki bodo okoliške šole spodbudile k sodelovanju, strokovne delavce pa k večji fleksibilnosti. Do takrat pa je s podaljšanjem prehodnega obdobja vsaj v nekaterih šolah prispevalo k slabši kakovosti pouka pa tudi k nezadovoljstvu učiteljev.