Somrak nemške politične titanke

Hči vzhodnonemškega pastorja je politično kaznovana tudi zato, ker je z izkazovanjem sočutja do priseljeniških množic teptala zlato pravilo realpolitike, da pretiran nagib v eno smer neizogibno povzroči bumerang.
Fotografija: Slovo orlice. FOTO: Marko Kočevar 
Odpri galerijo
Slovo orlice. FOTO: Marko Kočevar 

Cele generacije Nemcev in Evropejcev so odrasle z Angelo Merkel kot nemško kanclerko in predsednico CDU. Najprej kot s simbolom drugega nemškega gospodarskega čudeža, pa čeprav ne povsem upravičeno, saj je trdo delo strukturnih reform opravil njen predhodnik Gerhard Schröder.

A je te z davčnimi in drugimi ukrepi vsaj v svojih prvih mandatih spodbujala tudi sama, med svetovno finančno in evrsko dolžniško krizo pa ji kljub očitkom varčevalnega diktata tudi marsikje v Evropi prepoznali obrise načelne drže nemške ordoliberalne šole, da finančnih odločitev ni mogoče ločiti od odgovornosti zanje. In se ji poklonili s priseljevanjem na delo v njeno državo ali posnemanjem doma.

Nedeljske volitve v Hessnu so odgovornost za odločitve v begunski krizi prinesle tudi krščanskodemokratski kanclerki. Krivda nikakor ni samo njena in ko gre za zvezne prepire, bi morali najbrž odstopati drugi, a pred bavarskimi volitvami ni hotela zabiti klina med svojo CDU in sestrsko CSU. Hči vzhodnonemškega pastorja je politično kaznovana tudi zato, ker je z izkazovanjem sočutja do priseljeniških množic teptala zlato pravilo realpolitike, da pretiran nagib v eno smer neizogibno povzroči bumerang.

Kanclerka še ne odhaja povsem, saj bi rada končala komaj dobro začeti vladni mandat. FOTO: John Macdougall/Afp
Kanclerka še ne odhaja povsem, saj bi rada končala komaj dobro začeti vladni mandat. FOTO: John Macdougall/Afp


To je Nemčija dobila v nacionalistični AfD. Zgodovina pa bo znanstvenici po izobrazbi priznala vsaj, da je s sprejetjem beguncev z vsemi težavami vred, ki jih povzročajo, pred njimi rešila države na balkanski poti, med njimi tudi Slovenijo.

Kanclerka še ne odhaja povsem, saj bi rada končala komaj dobro začeti vladni mandat in če se ji bo posrečilo, bo morda po najdaljši povojni kanclerski vladavini presegla samega očeta sodobne Nemčije Konrada Adenauerja, če že ne tudi kanclerja združitve Helmuta Kohla. To bi bil dosežek, vreden Nibelungov, po njem pa se bo lahko posvetila vsemu, za kar med političnim delovanjem ni imela časa, tudi Wagnerjevim operam, ki jih z možem tako rada poslušata v Bayreuthu.

Njeno politično delovanje pa bo najbrž preživela edinstvena pragmatično-moralna »metoda Merkel«, čeprav ni nujno, da jo bodo njeni nasledniki znali ceniti.