Sovražni govor v prijateljskem mediju

Si želimo živeti v državi, ki ima v ustavi sicer zapisane pravice do svobode izražanja, sodnega in pravnega varstva, sprejeti pa namerava zakon, ki jih bo kompromitiral?

Objavljeno
07. julij 2019 16.00
Posodobljeno
07. julij 2019 16.39
FOTO: Jure Eržen
»So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.« – To izjavo pesnice, Prešernove nagrajenke in častne meščanke Ljubljane se tisti z nekaj zgodovinskega spomina bržkone spomnite. Pred sedmimi leti, ko je bila izrečena v intervjuju za Siol, je dvignila veliko prahu po medijih in družbenih omrežjih. Celo v parlamentu. Do nje sta se opredeljevali varuhinja človekovih pravic in informacijska pooblaščenka. In še kup drugih.

Ekstravagantno zvezdnico sicer del medijev obožuje, del pa demonizira. Podobno kot prav tako ekstravagantna nekdanja ravnateljica osnove šole in kandidatka za predsednico države Angelca Likovič ima mnenje o čisto vsem, predvsem pa uživa v besedno vulgarnih škandalih. Naj gre za »fašistično« Cerkev ali »cerkvene dostojanstvenike in podobne spake«. Za »desničarske gnide« in tiste, ki so lahko »hvaležni milosti zgodovine, da niso končali v kočevskih breznih«, ampak so imeli celo ta »privilegij«, da so srečno živeli v prijazni tujini. Za sedanjega predsednika države, ki mu pravi ameba, ali pa za »jebo te pas mater« slovenceljne na sploh. V ideološko bipolarno razklani slovenski družbi ima zato »nosila bom rdečo zvezdo« veliko podpornikov pa tudi nasprotnikov. Obstaja še tiha manjšina, ki ji je ob takšnih izjavah predvsem sila nerodno. Recimo da zato, ker imajo pač sami ali njihovi otroci radi njeno poezijo.

Tale uvod ima en sam namen, oblečen v naslednje vprašanje: kako bi se na to pesničino izjavo odzval »pristojni« inšpektor, oborožen z nedavno predstavljenimi predlogi sprememb zakona o medijih, ki se tičejo sankcioniranja sovražnega govora – če bi tem predlogom dejansko uspel preboj skozi zakonodajno sito?



​Preden poskušam odgovoriti na to hipotetično vprašanje, velja napisati nekaj stvarnega o sovražnem govoru.

Tako svoboda govora kot prepoved sovražnega govora sta ustavni kategoriji. Sovražni govor sankcionira 297. člen kazenskega zakonika. Prva alineja se glasi: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Druga alineja k temu dodaja: »Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.«

image
FOTO: Leon Vidic


Kje je torej problem? Zakaj se je snovalcem novele zakona namesto vzpostavitve sistemske podpore medijem ne glede na njihovo svetovnonazorsko usmeritev zdelo pomembneje dodatno sankcionirati sovražni govor, čeprav je ta že sankcioniran? Pri tem pa še presojo tega, kaj je in kaj ni sovražni govor in pisanje glob dati v roke inšpektorju, ki se pri svojih odločitvah, če ga že napade kakšen dvom, lahko opre na mnenja »reprezentativnih strokovnih združenj novinarjev in medijev«? Si želimo živeti v državi, ki ima v ustavi zapisane pravice do svobode izražanja, sodnega in pravnega varstva, sprejeti pa namerava zakon, ki bo te tri pravice, milo rečeno, kompromitiral? Za ljubezen do drugega bosta torej še naprej skrbela Rdeči križ in Karitas, za presojo sovraštva do drugega pa po novem inšpektor za medije in novinarska združenja.

Odgovor na vprašanje, kdaj je neki govor sovražen, še zdaleč ni enostaven. Odvisen je vsaj od kulturnega, socialnega, političnega, celo zgodovinskega konteksta, v katerem je izrečen. In ravno zato presoja, kaj je in ni sovražni govor, ne more biti stvar arbitrarne odločitve posameznika, čeprav ima ta posameznik naziv inšpektor. Morda celo višji inšpektor. Še manj se lahko do tega arbitrarno opredeljujejo »reprezentativna strokovna združenja novinarjev in medijev«. Prostor za presojo tega je v demokratični državi en sam. Pravimo mu sodišče.

V Sloveniji sodne prakse, ko gre za sovražni govor, ki sodi med kazniva dejanja zoper red in mir, ni. Bogatejša je ta praksa glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar pa razžalitev, žaljenje, obrekovanje, opravljanje, zaničevanje in sramotitve v nasprotju s prepričanjem marsikaterega družbeno omreženega bojevnika proti sovražnemu govoru še zdaleč ne sodijo a priori v kategorijo sovražnega govora. Vsaj ne v demokraciji.

image
FOTO: Blaž Samec


Vse to seveda ne pomeni, da se slovenska družba ne sooča s sovražnim govorom. A več kot pomenljivo je, da snovalce novele zakona skrbi samo sovražni govor v medijih, torej tam, kjer je sovražnega govora najmanj. Ali pa ga sploh ni. Pravo kraljestvo sovražnega govora, v katerem vlada tisoč cvetov anonimnih ljubiteljev in razpihovalcev sovražnega govora, so predvsem družbena/družabna omrežja – ki pa niso medij. Predlagane spremembe pravilno redefinirajo sam pojem medija: zanj je bistveno to, da je urejevan, torej da je za njegove vsebine nekdo (tudi kazensko) odgovoren. Mediji na svoje strani, zaslone ali v eter načelno ne spuščajo pobesnelega sovražnega govora. Mnenja, s katerimi se morda ali nikakor ne strinjamo, pa seveda še niso sovražni govor. Govorijo o pluralnosti družbe.

Zelo zanimiv je v noveli zakona tudi predlog, da bo država finančno podpirala ukrepe, namenjene »kritični obravnavi primerov spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih ter prepoznavanju neresničnih in zavajajočih informacij v medijih«. Ni potrebnih veliko klikov do portala, ki se razglaša za natanko to: medij, ki preverja druge medije. V starih časih se je temu preprosteje reklo ideološka komisija, v kakšni negativni utopiji pa ministrstvo za resnico. Mimogrede: forenzično branje zakonskih sprememb bi nemara razkrilo še kakšen pritlehnejši »interes iz ozadja«. Pa ne, da ljubezen do razkrivanja sovražnega govora postaja novodobna preživetvena strategija poklicnih poboljševalcev človeštva, njihovih inštitutov, kateder, zavodov in medijskih agentov?

A naj pokušam odgovoriti na vprašanje, kako bi se pristojni inšpektor, oborožen z arbitrarno pravico sankcioniranja »sovražnega govora« odzval na izjavo naše priljubljene pesnice. In to inšpektor, podrejen vsakokratnemu ministru, ta pa vsakokratnemu predsedniku vlade.

Ker živimo v lepi deželi, ki ni samo dolina miru, temveč tudi okolje velikokrat sovražno nastrojenega javnega govora proti tistim, ki mislijo drugače, pa tudi okolje, ki primerljive stvari meri s povsem različnimi vatli, je možnosti več.

Če bi bil inšpektor pesničin oboževalec ter bi v službo hodil z majico Nosil bom rdečo zvezdo ali pa vsaj s podobo Cheja Gevare, bržkone ne bi dvignil niti obrvi. Če bi bil popolno nasprotje tega in bi mu že sam pogled na rdečo zvezdo dvignil pritisk, bi se seveda odzval. Od medija bi zahteval, da iz objavljenega intervjuja umakne »sporni« del ali pa kar intervju v celoti. Izdajatelj medija se sicer ne bi mogel nikamor pritožiti, intervjuja pa vseeno ne bi želel umakniti in bi tvegal globo. Ali tako nekako, saj se predlagana novela zakona s temi umazanimi podrobnostmi ne ukvarja. In potem?

Dopustimo še možnost, da bi bil inšpektor v precepu, pravzaprav v veliki moralni dilemi. Vedel bi, da ni strokovnjak niti za meritve svobode do izražanja niti za meritve sovražnega govora. Še manj je specialist za pesniške metafore, za ideološke simbole ali za zgodovino totalitarizmov. A služba je služba in zakon zakon. Potem bi posegel po zadnji možnosti. Za mnenje bi vprašal »reprezentativna strokovna združenja novinarjev in medijev«. Pa smo tam! Katera pa so to? Kar se tiče novinarskih, imamo dve, vsaj jaz ne vem za kako tretje: Društvo novinarjev Slovenije, ki velja, tu se ne bomo sprenevedali, za »levo«, in Združenje novinarjev in publicistov, ki je nastalo kot alternativa prvemu, torej se tudi tu ne bomo sprenevedali in rekli, da velja za »desno«. Katero je reprezentativno? In najbrž mi ni treba razlagati, kako bi se na inšpektorjev dvom odzvalo prvo in kako drugo.

Če bi se morala Svetlana Makarovič zaradi svoje izjave zagovarjati pred sodiščem, bi to ugotovilo, da ne gre za sovražni govor. Gre sicer za govor, ki patetično oznanja svojo neodtujljivo pravico do sovraštva, a tega ne spodbuja in razpihava. Izreka ga nekdo, ki svet pač dojema kot črno-bel in tako dalje. Ko je bil izrečen, ga je večji del javnosti označil za neprimernega. Kar pomeni, da kot družba vsemu navkljub ohranjamo neke minimalne standarde tega, kaj je spodobno v javnem govoru. Medij, ki je intervju objavil, je seveda vedel, s kom opravlja intervju in kaj lahko pričakuje. S tem je povedal tudi nekaj o svojih vrednotah. Če jih nima, pa tudi. Vendar to še ne pomeni, da bi moral biti zaradi izjav intervjuvanke sankcioniran.

Svoboda govora in prepoved sovražnega govora sta instituta, s katerima je treba ravnati zelo previdno. Ju tehtati z miligramsko natančnostjo. Še posebno ker so očitno apetiti dela politike, da bi discipliniral del medijev (drugi del politike pa bo za to dobil priložnost spet kdaj v prihodnje), vse večji. Preseneča pa, da del medijev v tem sploh ne vidi problema. In se s predlagano novelo zakona, če že ne na glas, pa vsaj potiho strinja. Izdan račun bo prišel, gotovo.