Sploh ni časa za predah

Slovenija je kljub diverziji bonitetne agencije Moody's preživela izdajo dolarskih obveznic in se zadolžila za dodatnih 2,7 milijarde evrov (blizu osem odstotkov BDP). »Ne le da je trg prezrl znižanje bonitetne ocene, investitorji so jasno zavzeli nasprotno stališče,« je ugledni Financial Times te dni citiral mnenje enega od tujih bankirjev. »Uspešna prodaja obveznic bi morala zmanjšati kratkoročne skrbi glede financiranja Slovenije, prav tako skrbi glede potrebe po takojšnji mednarodni pomoči,« se je razpisal Bloomberg.

No, mogoče bo zdaj na tujem nekaj manj ugibanj o »padcu Slovenije«, a po nekaj prespanih nočeh je jasno, da ni veliko razlogov za zadovoljstvo. Spet smo si kupili nekaj časa. In res je, Slovenija se je začasno izognila najhujšemu, a za to je plačala dokaj visoko ceno. Če se je vlada Alenke Bratušek zdaj zadolžila s pribitkom šest odstotkov (prejšnja Janševa vlada je to storila oktobra s stroški financiranja približno 5,7 odstotka, vmes nam je padla bonitetna ocena), to pomeni, da denar za podjetja ne bo cenejši od sedmih odstotkov, kar je za že zdaj prezadolžen slovenski realni sektor veliko preveč.

Če bo vlada drago izposojene dolarje namenila za tekočo porabo, ne pa za podporo sistemskim ukrepom in, upajmo, novim naložbam, se nam ne piše nič dobrega. Slovenija se v tem primeru zagotovo ne bo mogla izogniti mednarodni pomoči, ki se je zdaj tako silovito otepa.

Potem ko je slovenski BDP od leta 2008 realno usahnil za 11 do 12 odstotkov, je zdaj skrajni čas, da začne v prihodnjih letih znova rasti. Drugače se Sloveniji ne bo izšla nobena zadolžitvena računica. Povsem nevzdržno se je zadolževati s šest- ali večodstotnimi letnimi stroški financiranja ob povprečnih letnih dvoodstotnih padcih BDP.

Zveni kot fraza, a zdaj je na potezi vlada, da očisti banke, poskrbi za bolj zdrave javne finance, predvsem pa da začne uresničevati reforme za povečanje konkurenčnosti gospodarstva. To bo dolg in boleč proces – in na tem izpitu so doslej padle vse vlade, leve ali desne. Zdaj šele vidimo, kako Sloveniji manjkajo reformni ukrepi, ki so jih leta 2005 predlagali tedanji (Janševi) vladi v odboru za reforme, pa jih je nato politika zavoljo lastnega udobja pometla pod preprogo. In kakšno škodo so prinesli zloraba »nacionalnega interesa«, odpor do tujih naložb in nasprotovanje reformam na levici.

V tej luči je sedanje politično frčanje perja glede cene zadolžitve povsem neumestno, saj je krivda za sedanje razmere – in posledično visoko ceno denarja – politično lepo uravnotežena. Eni in drugi so nam v preteklosti že prevečkrat dokazali, da ne znajo strateško upravljati države, da so večinoma zgolj politiki in politikanti, ne pa državniki z delujočo strategijo za bolj razvito in uspešno Slovenijo. To so zdaj zaznali tudi trgi, tudi od tod prihajajo visoki pribitki na obveznice. Zares skrajni čas je za spremembo tega vzorca.