Spomin na lepe čase

Slovenija ni postala konkurenčno gospodarstvo in humana družba.

Objavljeno
13. januar 2017 21.09
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Pred petindvajsetimi leti je Slovenija doživela enega najlepših trenutkov. Le šest mesecev po razglasitvi neodvisnosti, desetdnevni vojni za samostojnost in aktivni diplomatski dejavnosti je dočakala mednarodno priznanje. Takratna Evropska skupnost, predhodnica sedanje Evropske unije, je 15. januarja 1992 priznala Slovenijo. Ta je postala samostojen mednarodni subjekt.

Čas je bil herojski in zaslužnih je veliko. Toda Slovenija je predvsem izkoristila spremembe mednarodnega reda: po koncu bipolarizma so razpadle Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška, po letu 1989 je na tem območju nastalo in se demokratiziralo več kot dvajset držav. Države propadajo in se rojevajo zaradi geopolitičnih sprememb. In vendar je Slovenija znala izkoristiti srečni trenutek. Posebno pomembna je bila vloga Nemčije, konservativne garniture s Hans-Dietrichom Genscherjem na čelu. Nekdanjega diplomata Foreign Officea Jeremyja Greenstocka sem pred desetletjem vprašala o tem: »Nemčija je vztrajala – in samo zaradi nje je Evropska skupnost konec leta 1991 pripravila skupno stališče do priznanja.«

Spomin na revolucionarne čase, zgodovinsko sliko rojevanja slovenske države in nastajanja njene diplomacije, je obledel. Četrt stoletja pozneje je veliko več kritik kot zadovoljstva, o tem so se strinjali tudi prvi slovenski predsednik, premier in zunanji minister na včerajšnji okrogli mizi. Zadovoljstvo nad zgodovinskim kontekstom in razočaranje nad sedanjo Slovenijo je strnil prvi, dolgoletni vodja diplomacije: slovenska država je trdoživa, skrbi pa, da zaostajamo za tistimi, ki so zaostajali za nami. Po petindvajsetih letih je nekdanji politični vrh razpravljal predvsem o korupciji, nenadzorovani privatizaciji, krizi upravljanja. »Države nismo peljali tako, da bi postala konkurenčno gospodarstvo in humana družba.«