Sreča v tisoč barvah, s kančkom pelina

V življenju sem, kar pomnim, poskušala gledati na soljudi, nase, na dogodke, ki so me spremljali, na svet okoli sebe predvsem skozi lastne izkušnje. Ne pomnim, da bi kdaj verjela v horoskope, ki po dolgem in počez obljubljajo marsikaj, prav tako sem se v širokem loku izogibala knjigam, ki želijo svoje bralstvo podučiti o tem, kaj je sreča. Pravzaprav se s tem, zakaj jo imam ali nimam, nisem nikoli več kot toliko ukvarjala.

Danes, ko se oziram na minula leta, se mi zdi, da imam zmeraj pri roki kakšnega angela varuha, ki mi blagohotno, če je treba, striže peruti in me nežno ali bolj trdo spomni, naj hodim skozi življenje z odprtimi očmi pa tudi srcem. Zavedam se, da so o sreči, kako jo uloviti in obdržati, mnogi pomembni ljudje današnjega in preteklega časa povedali marsikaj, čemur bi bilo vredno prisluhniti in se nasvetov in namigov tudi držati. A kaj, ko smo si ljudje različni med seboj in tista sreča, za katero hrepeni Lojzka, zelo malo ali nič ne pomeni Francki.

Špela, ki že vrsto let zaman sanja o otroku, si srečo predstavlja drugače kot Branka, ki ima veliko družino. Peter, ki ima komaj za kruh, pa veliko prostega časa, s katerim ne ve, kaj bi, težko razume Jožeta, ki je v službi domala dvajset ur na dan, boleče pa hrepeni po prostih dnevih, ki se mu iz dneva v dan bolj izmikajo in mu pomenijo neulovljivo srečo.

»Najsrečnejši človek na svetu sem!« vzklika Barbara, ki je, čeprav z magisterijem iz ekonomije, končno dobila službo v trgovini. Njeni sreči bi se čudili vsi, ki zjutraj bentijo, ker morajo vstati in oditi na delovno mesto, kjer se zaradi različnih razlogov ne počutijo dobro.

Ko sem bila še otrok, komaj sem začela obiskovati osnovno šolo, smo se preselili na Jezera. Starši so zgradili hišo sredi polj in travnikov in do prvih sosedov sem nekoč zašla povsem po naključju. Iz radovednosti. Skupaj s starši in brati je v njej živela Helena Šubcova, invalidka, ki je postala moja prijateljica in zaupnica. Ure in ure sva se pogovarjali, brala sem ji iz knjig in ji pripovedovala zgodbe, ki so se zgodile zunaj njenih štirih sten.

Spominjam se, da me je nekoč prosila, naj za spoznanje odgrnem zaveso, da bo videla, kaj se dogaja zunaj. Sonce je v trenutku obsijalo njen obraz, zaprla je oči in dovolila, da so jo božali sončni žarki. Čez čas se je obrnila k meni in zašepetala: »Tako srečna že dolgo nisem bila ...« Malo je manjkalo pa bi se zasmejala. Srečna zaradi nekaj sonca? Nisem je povsem razumela, vseeno pa sem si tiste trenutke zapisala v srce.

Pozneje, ko so se mi rodili otroci, se je sreča, ki jo lahko otipaš in ujameš v dlani, spet prikazala na vratih. Zvečer, ko so malčki zaspali, sem jih strašno rada opazovala. Zaradi mene bi lahko zunaj letele ošpičene preklje izpod neba, lahko bi se svet postavil na glavo, nič ni odtehtalo čiste in popolne sreče, ki je napolnila moje srce.

Življenjske izkušnje so me učile, da je še tako velika sreča zmeraj pomešana s kapljicami pelina. Kadar je prihajala na obiske, sem jo sprejela z odprtim naročjem, a če me je mimogrede frcnila po licu, ji nisem nikoli zamerila. Vseeno sem si pogosto drznila reči, ej, Milenči, poglej, kakšno srečo imaš! Ob meni je sedela tudi takrat, ko je avtobus, ki nas je vozil po otoku Santorini, obvisel tik nad prepadom. Potniki smo se, drug za drugim, rešili na varno, preden je zgrmel med skale. Mar ni ta sreča odtehtala nešteto drugih trenutkov, ko je ni bilo blizu in se je pred menoj skrivala za prvim vogalom?

Helena me je naučila, da se znam razveseliti majhnih reči, takšnih, ki so običajno nevidne prostemu očesu. To, kar razveseljuje mojo dušo, nekomu drugemu ne pomeni dosti. Žal smo ljudje danes vrženi v čudne čase, ko raje, kot da bi skrbeli za svojo dušo, kukamo čez plot in si želimo, da bi nam bilo dano podobno.

Vzdihujemo ob pogledu na daljne dežele, sončne obale, tuja mesta, ne vidimo pa gozdnih poti, ob katerih raste mah, ki jih imamo tik pred nosom. Prijatelji iz Amerike trdijo, da smo najsrečnejši narod na svetu, ker imamo nešteto izvirov čiste vode. Mi pa vihamo nosove in tuhtamo, kako bi opetnajstili državo in na kakšnem takšnem izviru zgradili nov, še bolj potraten blagovni center. Včasih se bojim, da smo pri iskanju sreče skrenili s prave poti. Podobno kot Janko in Metka, ki nista vedela, ne kod ne kam, ko jima je zmanjkalo drobtinic.

V času okoli božiča in novega leta si zapišemo na tisoče želja, voščilnice so polne upanja in sreče po lepšem in boljšem življenju. A kaj, ko se pogosto pokaže, da so bile vse skupaj le prazne besede, vzete iz priložnostnih citatov, ki jih je poln internet.

Sreča še nikoli ni bila univerzalna, zato bi morali dobro premisliti, kakšno privoščimo bližnjim.

Vseeno pa upam, da ima sreča, ni pomembno, kakšne barve ali okusa že je, eno skupno značilnost: hvaležni moramo biti, četudi jo dobimo le po kapljicah.

Moja prijateljica Ljerka, ki je letos praznovala devetdeseti rojstni dan, mi je zadnjič, ko sem jo obiskala, dejala: »Že zarana, ko se prebudim in pomigam s prsti, spoznam, kako srečna sem! Potem vstanem, si skuham zajtrk, odprem poštarju, se pogovarjam po telefonu, popijem kavo, pogledam televizijo, prisluhnem opernim napevom, se sprehodim po Kongresnem trgu, podarim klošarju evro ali dva, se nasmehnem prodajalki v trgovini in si nato, preden spet zlezem v posteljo, lahko sama umijem zobe. Koliko je takšnih, ki tega, kar je dano meni, ne zmorejo sami!«

In – ne nazadnje: s smehom, dobro voljo, z žarom v očeh, z optimizmom in vero v duši, da zmoremo premikati gore sami – brez tuje pomoči, včasih, ne da bi vedeli kdaj, prikličemo tudi srečo. Pa ne zato, da bi se skrivala pred nami, ne!

Zagledani vase, v hitenju za material­nimi dobrinami, v metanju polen pod noge drugim, v nevoščljivosti, lažeh, napuhu, sovraštvu in brezobzirnostih je pogosto, žal, ne moremo niti videti, kaj šele, da bi jo ujeli v svoje dlani.