Srečno pot!

Izzivov nam ne zmanjka od prve plenice v porodnišnici do zadnje v domu ostarelih.

Objavljeno
20. november 2019 06.00
Posodobljeno
20. november 2019 08.17
KARIKATURA: Marko Kočevar
Le takšna krik in bolečina lahko rodita takšno veselje, kot je otrok. Prej nikoli doživeta nebeška poplava čustev človeka hipno spremeni. Novo življenje ponudi obstoječemu nov smisel, povsem poglobi naše dojemanje sreče, s čimer postane svet okoli nas zelo relativen, morda nepomemben. Čeprav le za nekaj časa. Svet se namreč ne vrti več okoli sonca, ampak okoli nebogljenega sončka v našem naročju. Ta popolna sreča – če so nam zvezde naklonjene – je s tem naša trajna last.

Takšnega zalogaja sreče sicer nismo vajeni, ker svet ne pozna popolnosti. Popolne sreče se pravzaprav celo prestrašimo, saj z njo pride nad nas ravno toliko skrbi. Ker ne vemo, kaj bo prinesel jutrišnji dan, vemo pa, da nam izzivov ne zmanjka od prve plenice v porodnišnici do zadnje v domu ostarelih.

Vse, kar si želimo, je lahko zgolj to, da bo sonček kos vsem tem izzivom, jih premagoval uspešno, samostojno in dostojno, kar se da vesel ter s človeka vrednim življenjem, čeprav od časa do časa morda smrkav, objokan, prestrašen, nesrečen in obunkan. Največja odgovornost odraslega sveta je to, da ga na to življenjsko pot izzivov spustimo čim bolj pripravljenega.

Vseeno je, ali delimo filozofsko prepričanje, da je človek nepopisan list papirja. Ni pa vseeno, s čim, zakaj in kako bo otrok začel popisovati ta list. Zato mora starševsko vlogo odgovorno nositi vsa družba.

Danes je svetovni dan otroka. A naj ne gre samo za dan naklonjenosti do naših še ranljivih bitij, ki jim podarjamo vso ljubezen. To je priložnost za podoživljanje vse te popolne sreče, ki jo hočeš nočeš na lastni poti izgubljamo ali celo izgubimo. Dovolimo, naj nas na njihov dan še bolj osrečujejo. Naj nas še enkrat spomnijo, kako relativen je lahko svet okoli nas, da v slalomu med izzivi ne postanemo sužnji ciljev sodobnega časa, temveč naj sreča postane naš suženj. Dolgujemo jim več kot oni nam.

Iščite torej srečo in ne ustrašite se skrbi v zanosu sreče. Jaz sinku pojem, da bo ovčice pasel. In se veselim. Ko pojem drugo kitico iste pesmi, se zgrozim. Želim mu srečno pot. In sebi ter drugim, tudi odraslim otrokom!